NA VRTU
Nasveti za kumare na vrtu: rade imajo toploto
Kdor je kumare sadil na pomlad, zdaj že uživa v pridelku, sadimo jih lahko tudi še julija; obolele rastline nadomestimo z novimi sadikami.
Odpri galerijo
Optimalen čas za sajenje kumar je resda maja, ko sadimo tudi plodovke, vendar imajo kumare ravno prav dolgo vegetacijsko dobo, da jih lahko sadimo še poleti, pa bodo do jeseni dale pridelek. Res je, da je zdaj že skrajni čas, vzgojiti pa jih moramo iz sadik, ne iz semen. Tudi če že rastejo na našem vrtu in jih je napadla bolezen, ki bi utegnila okrniti pridelek, jih raje nadomestimo z novimi sadikami.
Kumare potrebujejo dobro pognojeno zemljo, za njihovo uspešno rast in obilen pridelek pa je zelo pomembno, da dosledno upoštevamo kolobar. Ne sadimo jih na grede, kjer so rasle kapusnice, dobri predhodniki so stročnice, pesa in por. Na isto mesto kumare sadimo šele vsaka štiri leta. Seveda ne pozabimo na sosedske odnose, razumejo se z že omenjenimi stročnicami, peso in porom, tudi česnom, kolerabico, motovilcem, solato, peteršiljem in kumino. Zelo dobro jim dene družba ognjiča, ne marajo pa krompirja, redkve, lubenice, buč in melon.
Rade imajo toploto in vlago, zato jim poiščimo prostor na sončnem delu vrta. Poskrbimo za redno zalivanje, če bo treba, saj bodo v suši oziroma ob pomanjkanju vlage slabše uspevale, plodov bo manj in bodo manjši, kar bo pa zraslo, bo zelo verjetno grenko, predvsem ob robovih. Zato je zalivanje ključno predvsem v času cvetenja, saj sicer lahko cvetovi odpadejo in bo manj plodov. Med rastjo jih redno pregledujemo, da bomo pravočasno opazili napad škodljivcev ali razvoj bolezni. Najpogosteje bomo imeli opravka s polži, napadajo jih tudi uši in pršice, med boleznimi pa pepelasta in kumarna plesen. Omenjene težave bomo lažje obvladovali, če kumare sadimo v vrsto in jim namestimo oporo, ob kateri se bodo vzpenjale. Najprimernejša je mreža, lahko je kovinska, lahko pa kupimo prav posebno, ki jo napnemo med količke. Tako bodo rastline rasle bolj zračno, lažje bo tudi obirati plodove, ki bodo viseli v zraku. Ker rastline ne bodo natlačene, bo manjša verjetnost, da jih napade bolezen. Še ena prednost vzgoje ob opori je, da plodovi ne bodo umazani od zemlje tako kot tisti, ki rastejo in ležijo na tleh. Ko dozorijo, jih pobiramo sproti, preveliki in preveč zreli niso dobri, s sprotnim pobiranjem pa tudi spodbudimo razvoj novih cvetov in s tem plodov.
Če bodo med zorenjem žejne, bodo plodovi grenki.
Kumare potrebujejo dobro pognojeno zemljo, za njihovo uspešno rast in obilen pridelek pa je zelo pomembno, da dosledno upoštevamo kolobar. Ne sadimo jih na grede, kjer so rasle kapusnice, dobri predhodniki so stročnice, pesa in por. Na isto mesto kumare sadimo šele vsaka štiri leta. Seveda ne pozabimo na sosedske odnose, razumejo se z že omenjenimi stročnicami, peso in porom, tudi česnom, kolerabico, motovilcem, solato, peteršiljem in kumino. Zelo dobro jim dene družba ognjiča, ne marajo pa krompirja, redkve, lubenice, buč in melon.
Rade imajo toploto in vlago, zato jim poiščimo prostor na sončnem delu vrta. Poskrbimo za redno zalivanje, če bo treba, saj bodo v suši oziroma ob pomanjkanju vlage slabše uspevale, plodov bo manj in bodo manjši, kar bo pa zraslo, bo zelo verjetno grenko, predvsem ob robovih. Zato je zalivanje ključno predvsem v času cvetenja, saj sicer lahko cvetovi odpadejo in bo manj plodov. Med rastjo jih redno pregledujemo, da bomo pravočasno opazili napad škodljivcev ali razvoj bolezni. Najpogosteje bomo imeli opravka s polži, napadajo jih tudi uši in pršice, med boleznimi pa pepelasta in kumarna plesen. Omenjene težave bomo lažje obvladovali, če kumare sadimo v vrsto in jim namestimo oporo, ob kateri se bodo vzpenjale. Najprimernejša je mreža, lahko je kovinska, lahko pa kupimo prav posebno, ki jo napnemo med količke. Tako bodo rastline rasle bolj zračno, lažje bo tudi obirati plodove, ki bodo viseli v zraku. Ker rastline ne bodo natlačene, bo manjša verjetnost, da jih napade bolezen. Še ena prednost vzgoje ob opori je, da plodovi ne bodo umazani od zemlje tako kot tisti, ki rastejo in ležijo na tleh. Ko dozorijo, jih pobiramo sproti, preveliki in preveč zreli niso dobri, s sprotnim pobiranjem pa tudi spodbudimo razvoj novih cvetov in s tem plodov.