Ne razdajajte se drugim

V človeški naravi je, da želimo pomagati tistim, ki so v stiski. Ko nam nekdo pove, da ima težavo, bi mu radi pomagali. Ta naš motiv, da pomagamo, se povečuje s stopnjo intimnosti, ki jo z osebo delimo – prijateljici smo pripravljeni pomagati tudi ob polnoči. Zanimivo je tudi, da s stopnjo intimnosti pri veliki večini posameznikov narašča nesposobnost reči ne oziroma postaviti jasne meje, kdaj in koliko želijo pomagati. Bolj smo si z nekom blizu, bolj si želimo, da nas ima ta oseba rada. Ker nam je mar, kako se bo ta oseba odzvala, si ji želimo povsem ustreči. In tukaj se ujamemo v začarani krog, da ne postavimo meja in se razdajamo, pojasnjujejo psihologi.

Ne glede na vzrok ste pri takem ravnanju na slabšem vedno vi. Nič vam ne pomaga, če vas drugi nimajo tako zelo radi, če že v osnovi ne cenite dovolj sebe, da bi postavili sebe, svoje želje in potrebe na prvo mesto. Meje se morate naučiti postaviti, če želite, da vas drugi ne bodo vedno znova izčrpavali in povozili. Postavljanje meja ljudem je pozitivno za vse vpletene: za nas, ker ščitimo svojo energijo, in za ljudi okoli nas, saj jim je jasno, do kam lahko gredo in kaj lahko od nas pričakujejo. Če postavimo meje, oddajamo jasne signale, ljudje točno vedo, pri čem so oziroma kakšna so pravila igre. Ko meja ne postavimo, je naš odziv pogosto odvisen od trenutnega počutja, časa, ravni energije ... In če smo pripravljeni vedno skočiti, ko nas nekdo potrebuje, naše pomoči in nasvetov v resnici ne cenijo, ker jih razumejo kot samoumevne.

Ampak težko je šefu povedati svoje ali streti srce prijateljem, ki od vas niso navajeni prejemati zavrnitve. Psihologi dodajajo, da potrebujemo nekaj samozavedanja, da lahko postavimo osebne meje (bodite pozorni, kdaj izgubite energijo, vas zvije v želodcu ...), ki nam pomagajo prepoznati znake, kje in kdaj potrebujemo več osebnega prostora ter samospoštovanja (posloviti se je treba od prepričanja, da vas bodo prijateljice imele rade le, če boste vedno priskočili na pomoč). To je prvi korak. Potem najbližjim prijazno in z nevtralnim tonom povejte, kje je vaša meja. Pri tem uporabite preprost in neposreden jezik v slogu: »Svojega življenja ne morem ustaviti, takoj ko me potrebuješ. Rada te imam, zato se ti želim povsem posvetiti, ko imam čas in energijo. Od zdaj naprej bova uskladili najine urnike.« Ko določate osebno mejo, vam je ni treba zagovarjati ali razpravljati o njej. Poskusite in občutite olajšanje, ki sledi, ko smo zvesti sami sebi. Z nekaj vztrajnosti vam bo kmalu uspelo odstraniti cmok v grlu in kamne, ki vam visijo okoli vratu, in končno boste lahko svobodneje zadihali.