Ne sramujte se poporodne depresije
Radost materinstva kali najmanj eni ali dvema ženskama od desetih; takšno počutje ne traja večno, hitreje mine, če se mati o svojih občutkih in doživljanju pogovori s strokovnjakom.
Odpri galerijo
Materinstvo je posebno obdobje, ki ni nujno prežeto samo z radostjo. FOTO: Guliver/Getty Images
Nosečnost, porod in materinstvo so za vsako žensko prav posebno obdobje, tem bolj, ko se v to vlogo podaja prvič. Telesne in duševne preizkušnje, ki spremljajo (bodočo) mamo, pa pri nekaterih vodijo v hujše spremembe razpoloženja in počutja. Naj se tega ne sramujejo, pomembno je, da sprejmejo oziroma poiščejo pomoč tako bližnjih kot strokovnjakov, poudarja dr. Zalka Drglin, raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, vodja programov pri Združenju Naravni začetki ter svetovalka za obporodne stiske.
Hormonsko neravnovesje, utrujenost in številne nove naloge, ki spremljajo prve dni z dojenčkom, so velik zalogaj, zato je povsem razumljivo, da se mati sooča tudi z negotovostjo, žalostjo, tesnobo in strahom, ali bo kljub trudu zmogla biti dobra mama. »Nič nenavadnega ni, če pred novimi nalogami občutimo nekaj nelagodja, ker nam manjka znanja, izkušenj ali zagotovila, da jim bomo kos. Otožnost mine, ko se okrepi odnos z dojenčkom, vzpostavi ritem, mama pa pridobi nekaj izkušenj. Če je bila izkušnja z materinstvom, ko je bila še otrok, dobra, je to lepa popotnica, če pa se je vanjo zasidral neustrezen vzorec, jo čakajo nekoliko zahtevnejši koraki.«
Med duševnimi težavami so najpogostejši depresija, tesnoba (anksioznost), otožnost, redkeje poporodna psihoza in posttravmatski sindrom, pojasnjuje strokovnjakinja. »Poporodna depresija in/ali tesnoba se pojavita od štiri do šest tednov po porodu, lahko pa tudi pozneje. Ocenjujemo, da v Sloveniji vsako leto zaradi hujše depresivnosti in/ali tesnobe po porodu trpi od 1800 do 3600 žensk. Znake poporodne depresije in anksioznosti vsaka občuti nekoliko drugače.«
A spodbudno je, poudarja sogovornica, da takšno počutje ne traja večno (običajno od tri do šest mesecev), saj ga je mogoče uspešno obvladovati, in sčasoma se bo zagotovo izboljšalo. Olajšanje prinese že, če si ženska prizna, da ima težave. To je začetek na poti okrevanja, vendar je pomembno, da začne dobro skrbeti zase in da skrb za otroka ni samo na njenih ramenih. »Nekatere si opomorejo same od sebe, dokazano pa je, da do izboljšanja počutja pride prej, če poiščejo pomoč, podporo in/ali zdravljenje. Raziskave kažejo, da so si ženske s poporodno depresijo hitreje opomogle, če so se o svojih občutkih in doživljanju lahko pogovorile s strokovnjaki. Pomaga tudi pogovor z ženskami, ki so same imele takšno izkušnjo. Priporočljiva je vključitev v skupino za samopomoč s strokovnim vodstvom.
Ženska v stiski ali njeni bližnji lahko pokličejo tudi na telefon za obporodne stiske ali na splošne telefone za pomoč v duševni stiski. Prav tako se lahko obrne na kliničnega psihologa in osebnega zdravnika, ki jo bo po potrebi napotil k psihiatru. Pri težji obliki poporodne depresije ali kadar psihoterapija ni dovolj, uvedejo antidepresive; nekateri so dovolj varni za jemanje v obdobju dojenja.«
Žensko, ki trpi zaradi poporodne depresije, med drugim preganja krivda, da ne naredi dovolj, pravi dr. Zalka Drglin. Foto: osebni arhiv
Hormonsko neravnovesje, utrujenost in številne nove naloge, ki spremljajo prve dni z dojenčkom, so velik zalogaj, zato je povsem razumljivo, da se mati sooča tudi z negotovostjo, žalostjo, tesnobo in strahom, ali bo kljub trudu zmogla biti dobra mama. »Nič nenavadnega ni, če pred novimi nalogami občutimo nekaj nelagodja, ker nam manjka znanja, izkušenj ali zagotovila, da jim bomo kos. Otožnost mine, ko se okrepi odnos z dojenčkom, vzpostavi ritem, mama pa pridobi nekaj izkušenj. Če je bila izkušnja z materinstvom, ko je bila še otrok, dobra, je to lepa popotnica, če pa se je vanjo zasidral neustrezen vzorec, jo čakajo nekoliko zahtevnejši koraki.«
Ne branite se pomoči
Med duševnimi težavami so najpogostejši depresija, tesnoba (anksioznost), otožnost, redkeje poporodna psihoza in posttravmatski sindrom, pojasnjuje strokovnjakinja. »Poporodna depresija in/ali tesnoba se pojavita od štiri do šest tednov po porodu, lahko pa tudi pozneje. Ocenjujemo, da v Sloveniji vsako leto zaradi hujše depresivnosti in/ali tesnobe po porodu trpi od 1800 do 3600 žensk. Znake poporodne depresije in anksioznosti vsaka občuti nekoliko drugače.«
V Sloveniji vsako leto zaradi hujše depresivnosti in/ali tesnobe po porodu trpi od 1800 do 3600 žensk.
A spodbudno je, poudarja sogovornica, da takšno počutje ne traja večno (običajno od tri do šest mesecev), saj ga je mogoče uspešno obvladovati, in sčasoma se bo zagotovo izboljšalo. Olajšanje prinese že, če si ženska prizna, da ima težave. To je začetek na poti okrevanja, vendar je pomembno, da začne dobro skrbeti zase in da skrb za otroka ni samo na njenih ramenih. »Nekatere si opomorejo same od sebe, dokazano pa je, da do izboljšanja počutja pride prej, če poiščejo pomoč, podporo in/ali zdravljenje. Raziskave kažejo, da so si ženske s poporodno depresijo hitreje opomogle, če so se o svojih občutkih in doživljanju lahko pogovorile s strokovnjaki. Pomaga tudi pogovor z ženskami, ki so same imele takšno izkušnjo. Priporočljiva je vključitev v skupino za samopomoč s strokovnim vodstvom.
Za poporodno depresijo so značilni občutki nesposobnosti, nemoči, žalosti, obupa, manjvrednosti, krivde, osamljenosti in zapuščenosti, jokavost, potrtost, pomanjkanje energije in volje do življenja, slabo počutje, velika utrujenost, težave s spanjem in osredotočenostjo, pojasnjuje dr. Zalka Drglin. Žensko pestijo še nezbranost, počasno razmišljanje, velika neodločnost, nezanimanje za spolnost in povečan ali zmanjšan apetit. V hujših primerih ne more vstati iz postelje, zanjo je vsako opravilo velik napor. »Občutek ima, da bo znorela. Ne uživa v stvareh, ki jih je navadno rada počela, in ne občuti zadovoljstva ob vsakdanjih dejavnostih. Ne zanima je dogajanje v okolici, do otroka ne občuti ljubezni, zato ima hude občutke krivde, ali pa zanj pretirano skrbi.«
Ženska v stiski ali njeni bližnji lahko pokličejo tudi na telefon za obporodne stiske ali na splošne telefone za pomoč v duševni stiski. Prav tako se lahko obrne na kliničnega psihologa in osebnega zdravnika, ki jo bo po potrebi napotil k psihiatru. Pri težji obliki poporodne depresije ali kadar psihoterapija ni dovolj, uvedejo antidepresive; nekateri so dovolj varni za jemanje v obdobju dojenja.«
