Ne vsiljujmo prazničnega razpoloženja
Praznični blišč, vrvež v trgovinah, razkošno osvetljena mestna središča, druženja in zabave, ki se kar vrstijo: veseli december je nedvomno v polnem zagonu, in čeprav je videti, da se ga vsi veselijo (oziroma nam tak vtis vsiljujejo oglaševalci), je zadnji mesec v letu pravzaprav čas nepredstavljive stiske za mnoge.
Podobe idiličnih in nasmejanih družin, radosti ob obdarovanju, bogato obloženih miz, trkajočih kozarcev ob nazdravljanju prijateljev in še in še ... Vse to je za marsikoga stresanje soli na rane, saj je tistih, ki so med božično-novoletnimi prazniki sami, in tistih, ki si prazničnega pompa preprosto ne morejo privoščiti, izjemno veliko. Ne pozabimo na bolne pa tiste, ki so v minulem letu izgubili bližnjo osebo. Morda so ostali brez službe. Ne glede na vse, praznike, če jih že ni mogoče preživeti veselo in v topli družbi, je treba vsaj prebroditi. Naj čim prej minejo, navijajo mnogi in tega jim pač ne gre očitati. Pomagamo pa jim lahko tako, da jih ne silimo v veseljačenje, če jim ni do njega, ampak jim preprosto prisluhnemo in jim izkažemo razumevanje za negativna občutja. Njihovih težav ne moremo odpraviti, prav tako jim ne moremo pričarati čarobnega božiča, zanesljivo pa lahko poskrbimo, da za praznike niso sami, svetujejo strokovnjaki.
Včasih je delo rešitev
Spodbudimo jih, da priznajo občutke, in jim ne vsiljujemo svojega mnenja. Ne obsojamo jih zaradi odpora do vsesplošne decembrske evforije, ne vabimo jih med množice ljudi, če jim ni do druženja. Če so pripravljeni obrniti nov list, poravnati račune, prebiti led, se opogumiti ali pa se spopasti s težavo, jih pri tem podpiramo. Če pa rešitve ni na obzorju, jim preprosto stojimo ob strani in ne poskušamo vplivati na potek dogodkov, pospešiti žalovanja, vztrajati pri spremembah, na katere niso pripravljeni. Poskusimo se potopiti v njihov svet in jim pojasnimo, da od njih ne pričakujemo prilagajanja, jim bomo pa pomagali, če bi si tega želeli.
Vsakdo ima pravico preživeti praznike, kot mu ustreza.
Predlagajmo jim, da se zaposlijo. Tako jim bo čas minil hitreje, občutek manjvrednosti bo manj izrazit. Če imajo možnost med prazniki delati, naj ostanejo v službi, saj jim bo prosti čas prinesel le žalost. Če je dopust neizogiben, jim delamo družbo oziroma jih spodbudimo k dejavnosti, ki bi jih morda lahko pritegnila vsaj za kratek čas. Pojasnimo, da ima vsakdo pravico preživeti praznike, kot mu ustreza.
Če je naš bližnji v finančnih težavah, mu pomagajmo po svojih močeh: ni nujno posojati denarja, vsakršna pomoč je dobrodošla, prav tako pa je pomembno poudariti, da je še marsikdo v podobni stiski, ki se je nikakor ne gre sramovati, in da so v vsaki skupnosti na voljo različne oblike podpore. Odsvetujemo mu uživanje alkohola (in seveda drugih psihoaktivnih substanc) v obdobju ranljivosti in občutljivosti; v stiski jim svetujemo sprostitev v obliki meditacije, sprehoda ali intenzivne telovadbe. Če pa naše prijateljstvo in dobronamerni nasveti ne zaležejo, jim priporočimo strokovno pomoč, saj je v ozadju morda duševna motnja, s katero se preprosto ne znamo spopasti.
