OVIRA
Ne zavijajmo ga v vato
Učenje soočanja z ovirami in frustracijami ter njihovega obvladovanja je pomembno že v zgodnjem otroštvu.
Odpri galerijo
Starši naj otroka, ki v neki dejavnosti ni bil uspešen, spodbujajo, da bo vztrajal. FOTO: Guliver/Getty Images
Ovira in frustracija imata negativen prizvok, zato se pogosto želimo izogniti situacijam, ki ju povzročata, vendar ravno premagovanje ovir in frustracij omogoča spremembe, nove izkušnje in priložnosti za učenje, pravi univ. dipl. psihologinja Andreja Koler Križe iz vrtca Mladi rod v Ljubljani.
»O oviri in frustraciji govorimo, kadar naša pomembna želja ni uresničena in zadovoljena. Nekaj želimo narediti ali dobiti, pa nam ne uspe. Če ovire kljub prizadevanju ne moremo premagati, se frustracija stopnjuje, pojavita se napetost in čustveni pritisk, kar lahko vodi do nezadovoljstva, tesnobe, razdražljivosti, panike ...« Podobno doživlja otrok, a svoja občutja običajno izraža z jokom, uporom, ihto, včasih odrine drugega otroka, vrže igračo, mlajši lahko svoje nezadovoljstvo izrazijo tudi z ugrizom.
Vsaka družina ima pravila, zahteve, ki se jih mora otrok postopno naučiti. Čeprav se jim pogosto upira, je pomembno, da starši pri odločitvi, navodilu vztrajajo. Otrok se ne bo počutil poraženega ali nesprejetega, če bo pogosteje kot zahteve dobival sporočila, da ga imajo radi, da ga cenijo in je zanje pomemben.
Kadar pravila ne upošteva, naj sam izbere, ali bo nadaljeval svoje vedenje (upor, jok) ali bo naredil, kar se pričakuje. Če na primer ne bo pospravil igrač, mora slediti posledica (če pred spanjem rad pogleda kratko risanko, je ta dan ne bo). Pomembno je, da pri tem vztrajamo, poudarja sogovornica.
Ovire in frustracije so sestavni del življenja, zato je pomembno, da se otroci že zgodaj začnejo postopno učiti, kako jih obvladovati, saj se bodo pozneje v življenju, ko bodo ovire in frustracije večje, bolje znašli in jih uspešneje obvladovali.
Če otrok za neko aktivnost ni motiviran, je pri njej nespreten ali neuspešen, mu cilje prilagodimo tako, da so realni, da jih z nekaj truda lahko doseže, razlaga psihologinja. Potem ga usmerjamo, spodbujamo in pohvalimo vsak napredek na poti do cilja tako, da ima ob tem občutek, da je sposoben z vajo in ponavljanjem doseči cilj oziroma pričakovanje.
»Napredek in sprotne pohvale mu bodo dali upanje in veselje, da ne bo odnehal. Hkrati bo dobil sporočilo, da je uspešen, da zmore.« Starši naj otroka, ki v neki dejavnosti, nalogi ni bil uspešen, spodbujajo, saj ni nič narobe, celo običajno je, da nam kdaj spodleti. Če danes ni bil uspešen, to ne pomeni, da bo vedno tako, morda mu bo naslednjič uspelo. Tako ne bo obremenjen s pritiskom, da mora biti zmeraj uspešen, najboljši.
Če so pričakovanja in cilji staršev previsoki in jih otrok ne zmore doseči, se bo bodisi umaknil (izogibal dejavnosti) bodisi odzval z neželenim vedenjem – na primer udaril starše, govoril grde besede.
»Tako ob previsokih kot prenizkih pričakovanjih sčasoma izoblikujejo napačno podobo o sebi. Ob previsokih pričakovanjih mislijo, da so nesposobni, neumni, svojo vrednost ocenjujejo zgolj glede na svojo storilnost in dosežke, lahko izoblikujejo perfekcionistična merila, ki jih ne zmorejo doseči. Ob prenizkih pričakovanjih pa se lahko oblikuje nizka samopodoba, ne razvijajo svojih potencialov in delovnih navad, se težje soočajo s frustracijo, ne pridobijo dovolj življenjskih izkušenj.«
Andreja Koler Križe: »Soočanje z ovirami in premagovanje frustracij otroka pripravita na odraslost.« FOTO: osebni arhiv
»O oviri in frustraciji govorimo, kadar naša pomembna želja ni uresničena in zadovoljena. Nekaj želimo narediti ali dobiti, pa nam ne uspe. Če ovire kljub prizadevanju ne moremo premagati, se frustracija stopnjuje, pojavita se napetost in čustveni pritisk, kar lahko vodi do nezadovoljstva, tesnobe, razdražljivosti, panike ...« Podobno doživlja otrok, a svoja občutja običajno izraža z jokom, uporom, ihto, včasih odrine drugega otroka, vrže igračo, mlajši lahko svoje nezadovoljstvo izrazijo tudi z ugrizom.
Ob otrokovem uspehu se z njim veselimo, a mu ne pripisujmo pretirane vrednosti – denimo mu govorimo, da je najboljši kolesar od vseh. FOTO: Guliver/Getty Images
Vsaka družina ima pravila, zahteve, ki se jih mora otrok postopno naučiti. Čeprav se jim pogosto upira, je pomembno, da starši pri odločitvi, navodilu vztrajajo. Otrok se ne bo počutil poraženega ali nesprejetega, če bo pogosteje kot zahteve dobival sporočila, da ga imajo radi, da ga cenijo in je zanje pomemben.
Poleg zahtev in pravil mora pogosto dobiti sporočila, da ga imamo radi, ga cenimo in je za nas pomemben. FOTO: Guliver/Getty Images
Kadar pravila ne upošteva, naj sam izbere, ali bo nadaljeval svoje vedenje (upor, jok) ali bo naredil, kar se pričakuje. Če na primer ne bo pospravil igrač, mora slediti posledica (če pred spanjem rad pogleda kratko risanko, je ta dan ne bo). Pomembno je, da pri tem vztrajamo, poudarja sogovornica.
Realna pričakovanja
Ovire in frustracije so sestavni del življenja, zato je pomembno, da se otroci že zgodaj začnejo postopno učiti, kako jih obvladovati, saj se bodo pozneje v življenju, ko bodo ovire in frustracije večje, bolje znašli in jih uspešneje obvladovali.
Starši morajo otroka naučiti, da vsega ne more dobiti takoj, nekaterih stvari mogoče nikoli.
Če otrok za neko aktivnost ni motiviran, je pri njej nespreten ali neuspešen, mu cilje prilagodimo tako, da so realni, da jih z nekaj truda lahko doseže, razlaga psihologinja. Potem ga usmerjamo, spodbujamo in pohvalimo vsak napredek na poti do cilja tako, da ima ob tem občutek, da je sposoben z vajo in ponavljanjem doseči cilj oziroma pričakovanje.
»Napredek in sprotne pohvale mu bodo dali upanje in veselje, da ne bo odnehal. Hkrati bo dobil sporočilo, da je uspešen, da zmore.« Starši naj otroka, ki v neki dejavnosti, nalogi ni bil uspešen, spodbujajo, saj ni nič narobe, celo običajno je, da nam kdaj spodleti. Če danes ni bil uspešen, to ne pomeni, da bo vedno tako, morda mu bo naslednjič uspelo. Tako ne bo obremenjen s pritiskom, da mora biti zmeraj uspešen, najboljši.
Če so pričakovanja in cilji staršev previsoki in jih otrok ne zmore doseči, se bo bodisi umaknil (izogibal dejavnosti) bodisi odzval z neželenim vedenjem – na primer udaril starše, govoril grde besede.
ObupavanjeOtrok, ki se ni srečeval z ovirami in se ni naučil spoprijemanja s frustracijami, bo lahko ob prvi večji oviri obupal ali je ne bo zmogel sprejeti in je rešiti. Štirinajstletnik recimo dobi negativno oceno, kar je zanj katastrofa, konec sveta. Ne zmore sprejeti, da je bil pri določenem predmetu ali nalogi neuspešen. Da bi se izognil občutkom neuspeha, lahko začne izostajati od pouka, se pridruži manj konstruktivni vrstniški skupini, morda začne uživati droge, alkohol, pravi psihologinja.
»Tako ob previsokih kot prenizkih pričakovanjih sčasoma izoblikujejo napačno podobo o sebi. Ob previsokih pričakovanjih mislijo, da so nesposobni, neumni, svojo vrednost ocenjujejo zgolj glede na svojo storilnost in dosežke, lahko izoblikujejo perfekcionistična merila, ki jih ne zmorejo doseči. Ob prenizkih pričakovanjih pa se lahko oblikuje nizka samopodoba, ne razvijajo svojih potencialov in delovnih navad, se težje soočajo s frustracijo, ne pridobijo dovolj življenjskih izkušenj.«
