Negibanje vodi v bolezni
Telesna aktivnost je izjemno pomembna za naše zdravje; za gibanje si moramo vzeti čas, posrbimo tako za vzdržljivostno vadbo kot tudi vaje za moč s stopnjevanjem obremenitev.
Odpri galerijo
Začnimo postopoma in počasi.
Številne raziskave in spoznanja skozi čas kažejo, da je telesna aktivnost zelo pomembna za zdravje človeka. Znanstveniki sklepajo, da je najpomembnejši učinek vpliv gibanja na izražanje genov, pomembnih za zdravo presnovo in druge pomembne procese. V drugi polovici 20. stoletja je bilo z evolucijskega vidika naše življenje grobo prekinjeno z modernim neaktivnim življenjskim slogom, ki se še pospešuje z nezadržnim razvojem spleta.
Moderni človek je v primerjavi s predniki izpred sto let danes zmanjšal svojo aktivnost za okoli 60 odstotkov, pravi specialist družinske medicine Žiga Hladnik, dr. med. »V številkah to pomeni okoli 4200 kJ na dan manj ali okoli 16 kilometrov hoje. Vse to je pripeljalo do porasta debelosti in pridruženih presnovnih bolezni in mehanskih težav, kot sta sladkorna bolezen in obraba sklepov,« pojasni in doda, da mora večina izmed nas danes zavestno načrtovati telesno vadbo, ker je sicer aktivnost prenizka za zdravo življenje.
Telesna nedejavnost in slaba telesna pripravljenost sta povezani z večjo obolevnostjo za akutnimi boleznimi, kot so na primer različne okužbe, pa tudi z razvojem kroničnih nenalezljivih bolezni, med katere spadajo povišan krvni tlak, sladkorna bolezen, povišana raven maščob v krvi, debelost, depresija in druge, pojasni sogovornik in še, da se sčasoma lahko pojavijo hudi zapleti, kot sta na primer možganska kap in srčni infarkt, ki pomembno vplivajo na kakovost in dolžino življenja.
»Skupni imenovalec vsem kroničnim nenalezljivim boleznim je blago prikrito vnetje v telesu, ki je poleg telesne neaktivnosti posledica slabe prehrane, stresnega okolja, morebitnega kajenja in škodljivega uživanja alkohola in po drugi strani tudi posledic človekovega vpliva na okolje, na primer slab zrak in vsebnost različnih škodljivih snovi v prehrani. Če se vrnemo na gibanje, lahko rečemo, da ima človek, ki je slabo telesno pripravljen in hkrati neaktiven, kar okoli 10-krat večjo možnost za različne bolezni kot dobro pripravljen in nadpovprečno aktiven posameznik.«
Ljudje imamo velikokrat občutek, da za določene stvari nimamo časa, energije ali volje. Povedano drugače, nimamo motivacije. Zdaj ko sta za nami dobra dva meseca karantene, ko večina ni bila fizično aktivna, se moramo v fizično formo spraviti počasi, svetuje Hladnik. »Za vsakega, ki je bil dlje neaktiven, je pomembno, da začne vadbo postopoma. Srce in ožilje, skeletne mišice, vezi in sklepi namreč niso navajeni na napore. Že pri tritedenskem mirovanju se pri aktivnem športniku moč srčne mišice zmanjša na raven neaktivne osebe. Kdor je utrpel že kak zlom, je lahko tudi v praksi videl, koliko ožji je na primer ud po odstranitvi mavca. Tudi takrat je potrebnega kar veliko časa, da človek pride v formo.«
Specialist družinske medicine priporoča vadbo večino dni v tednu, tako vzdržljivostno kot vaje za moč ob postopnem stopnjevanju obremenitev. »S kakšnimi obremenitvami začeti, je odvisno od posameznika. Pomembno je, da se utrujenost ob telesni čez dan ne stopnjuje, vadimo toliko, da se lahko regeneriramo. Dober kazalnik stopnje vadbe je srčni utrip,« pravi Hladnik. Za vsakega človeka je primerna zmerna vadba, to pomeni za osebe, stare okoli 30 let, okoli 130 utripov, stare okoli 50 let okoli 120 utripov in za stare okoli 70 let okoli 100 utripov na minuto. Hladnik poudarja, da si moramo za gibanje ustvariti čas.
Naredimo si tedenski urnik, vanj vpišemo dejavnosti, na katere nimamo v tem trenutku posebnega vpliva, kot so službene in družinske obveznosti, čas za spanje, čas, ki ostane, lahko izkoristimo za gibanje. Če časa ne najdemo, moramo temeljito razmisliti o življenju, kako živimo in kam to vodi.
Da neaktivnost ni zdrava in vodi v najrazličnejše kronične nenalezljive bolezni, zdaj že dobro vemo. FOTOGRAFIJE: Guliver/Getty Images
Moderni človek je v primerjavi s predniki izpred sto let danes zmanjšal svojo aktivnost za okoli 60 odstotkov, pravi specialist družinske medicine Žiga Hladnik, dr. med. »V številkah to pomeni okoli 4200 kJ na dan manj ali okoli 16 kilometrov hoje. Vse to je pripeljalo do porasta debelosti in pridruženih presnovnih bolezni in mehanskih težav, kot sta sladkorna bolezen in obraba sklepov,« pojasni in doda, da mora večina izmed nas danes zavestno načrtovati telesno vadbo, ker je sicer aktivnost prenizka za zdravo življenje.
Neaktivnost in zbolevanje
Telesna nedejavnost in slaba telesna pripravljenost sta povezani z večjo obolevnostjo za akutnimi boleznimi, kot so na primer različne okužbe, pa tudi z razvojem kroničnih nenalezljivih bolezni, med katere spadajo povišan krvni tlak, sladkorna bolezen, povišana raven maščob v krvi, debelost, depresija in druge, pojasni sogovornik in še, da se sčasoma lahko pojavijo hudi zapleti, kot sta na primer možganska kap in srčni infarkt, ki pomembno vplivajo na kakovost in dolžino življenja.
Moderni človek je v primerjavi s predniki izpred sto let danes zmanjšal svojo aktivnost za okoli 60 odstotkov.
»Skupni imenovalec vsem kroničnim nenalezljivim boleznim je blago prikrito vnetje v telesu, ki je poleg telesne neaktivnosti posledica slabe prehrane, stresnega okolja, morebitnega kajenja in škodljivega uživanja alkohola in po drugi strani tudi posledic človekovega vpliva na okolje, na primer slab zrak in vsebnost različnih škodljivih snovi v prehrani. Če se vrnemo na gibanje, lahko rečemo, da ima človek, ki je slabo telesno pripravljen in hkrati neaktiven, kar okoli 10-krat večjo možnost za različne bolezni kot dobro pripravljen in nadpovprečno aktiven posameznik.«
Za gibanje poiščimo čas
Ljudje imamo velikokrat občutek, da za določene stvari nimamo časa, energije ali volje. Povedano drugače, nimamo motivacije. Zdaj ko sta za nami dobra dva meseca karantene, ko večina ni bila fizično aktivna, se moramo v fizično formo spraviti počasi, svetuje Hladnik. »Za vsakega, ki je bil dlje neaktiven, je pomembno, da začne vadbo postopoma. Srce in ožilje, skeletne mišice, vezi in sklepi namreč niso navajeni na napore. Že pri tritedenskem mirovanju se pri aktivnem športniku moč srčne mišice zmanjša na raven neaktivne osebe. Kdor je utrpel že kak zlom, je lahko tudi v praksi videl, koliko ožji je na primer ud po odstranitvi mavca. Tudi takrat je potrebnega kar veliko časa, da človek pride v formo.«
Specialist družinske medicine priporoča vadbo večino dni v tednu, tako vzdržljivostno kot vaje za moč ob postopnem stopnjevanju obremenitev. »S kakšnimi obremenitvami začeti, je odvisno od posameznika. Pomembno je, da se utrujenost ob telesni čez dan ne stopnjuje, vadimo toliko, da se lahko regeneriramo. Dober kazalnik stopnje vadbe je srčni utrip,« pravi Hladnik. Za vsakega človeka je primerna zmerna vadba, to pomeni za osebe, stare okoli 30 let, okoli 130 utripov, stare okoli 50 let okoli 120 utripov in za stare okoli 70 let okoli 100 utripov na minuto. Hladnik poudarja, da si moramo za gibanje ustvariti čas.
Kdor je bil dlje neaktiven, mora začeti vadbo postopoma, srce in ožilje, skeletne mišice, vezi in sklepi namreč niso vajeni naporov.
Naredimo si tedenski urnik, vanj vpišemo dejavnosti, na katere nimamo v tem trenutku posebnega vpliva, kot so službene in družinske obveznosti, čas za spanje, čas, ki ostane, lahko izkoristimo za gibanje. Če časa ne najdemo, moramo temeljito razmisliti o življenju, kako živimo in kam to vodi.
