Nekaj za na kruh

Vsaj enkrat na leto si omislim par dni neformalnega dopusta. Zame to pomeni dragoceni čas brez obveznosti, urnika, načrtovanja, zgolj sledenje prvobitnim potrebam duše in telesa. V ta namen se mi zdi najlažje postaviti šotor. Izberem kar se da odročen kraj (v pozitivnem smislu), vržem v zrak šotor, ki se sam postavi, zabijem par klinov in prespim prvih trideset ur dopusta.

Morebitni zvoki, ki me osebno ne nagovarjajo, me prav nič ne ovirajo pri tem početju. Megleno zaznavam vpitje otroka, ker na sebi ne mara mokrih kopalk, zvok vode, ki nastane, ko se nekdo teatralno vrže v reko, lajanje več psov hkrati, ki k sreči niso moji, oddaljeno grmenje bližajoče se nevihte pa me še dodatno odvrne od prebujenja. Za vsak slučaj, če me za vrat zgrabi brezdelje, imam s seboj nekaj knjig, revij in filmov; če bi kdo ocenjeval trajanje mojega dopusta po količini te robe, bi bila v šotoru ob Kolpi nekje do septembra. K sreči imam s seboj tudi prenosni računalnik, in zato ni bilo nič usodnega, da sem se na pisanje tega članka spomnila šele danes, tretji dan po tistem, ko sem padla v spalno terapijo.

Prebudila pa me ni slaba vest, odgovornost ali kaj podobno moralnega, ampak lakota. Kuhanje na majhnem plinskem gorilniku je naslednja stvar, ki me silno zabava in sprošča. Jedi so temu primerno preproste. Razmišljam o kuharskem priročniku, mini knjižici z navodili za kuhanje pred šotorom, ki bi navdihnila množice, da bi zapustili vroča stanovanja in se vkampirali na zelenici pred blokom, ter zvečer, ko se ohladi, kuhali čepe na travi, obkroženi z lačnimi sorodniki. Razmišljanje, ki se je vedno bolj bohotilo v moji glavi, je bilo zgolj posledica predolgega spanja. Ko sem spočita in sita, imam rada svet točno takšen, kot je.

Blizu mojega šotorišča je restavracija, kjer pečejo belokranjsko pogačo, nizek kruh, posut s kumino in grobo soljo. Potrebovala sem samo še nekaj za zraven.