Nenavadne reči o navadnem bobu

Pregovori, kot so reci bobu bob in bob ob steno, namigujejo, da smo debel bob včasih kar dobro poznali. Tako vsakdanji je bil, da so z njim izražali svoje občutke in globoke misli. Neuspešno prigovarjanje je prav tako nesmiselno kot metati bob ob steno, to nekako razumemo še danes. Morda so imeli boba vrh glave, tako je vedno s tistim, česar je v izobilju. Kakor koli ga v loncu obrneš, na koncu je še vedno bob. Pa vendar, preživljal je generacije. Tudi danes bi nas lahko, vendar ... ah, saj nima smisla začeti te teme. Recimo raje bobu bob. Raje imamo fižol iz Južne Amerike, ki ga prodajajo v plastični embalaži v vsakem supermarketu. Zanimalo me je, ali je lahko drugače, zato smo jeseni posadili bob in te dni dočakali res debele stroke.
Bob je ena izmed prvih kultiviranih rastlin, ocenjujejo, da ga gojimo že vsaj 6000 let. Okrog njega je nastalo veliko zgodbic. Na Siciliji, kjer ga še danes veliko gojijo, je bila nekoč zelo huda suša, hrane je že zmanjkovalo, le bob je preživel in pomagal, da so preživeli tudi Sicilijanci. V tistih krajih ima bob zato svoj praznik. Takrat pečejo torte iz njega, rečejo jim fave dei morti, fižoli mrtvih. Dajo ga v rižote in pašte, suho zrno pa nosijo v denarnici, da se mošnjiček kar sam polni. Z denarjem, ne z bobom.
Veliko ga raste tudi v rodovitni zemlji ob reki Nil. Legende pravijo, da je od tam doma. Prebivalci Egipta ga prav tako vključijo v vsako jed, celo v falafle. Tudi oni imajo napletenih nekaj mitov okrog boba. Pripisujejo mu nenavadne lastnosti, magične, in prav zaradi tega ga niso smeli jesti duhovniki, so ga pa poklanjali bogovom. Kultna rastlina, našli so ga celo v grobnicah.
Med slavnimi imeni, povezanimi z bobom, je tudi Pitagora. Njegovi sledilci so morali biti vegetarijanci, to je bil pogoj, vendar kljub rastlinski hrani niso smeli jesti boba. Ko ni bil zaposlen s filozofijo in trikotniki, si je izmišljeval razloge, zakaj boba tako zelo ne mara. Morda je šlo za favizem, preobčutljivost za stročnice, saj naj bi bilo nazadnje polje boba zanj res usodno. Favizem je še vedno najpogostejši na Siciliji in v Grčiji.

V starem Rimu, recimo, pa so bob uporabljali na sodišču, bela zrna za oproščene in črna za obsojene.
Tudi naši predniki so jedli veliko boba. To je bila najpomembnejša beljakovinska rastlinska hrana. Boba se najej in gora se te bo bala, je bil ljudski nasvet za korenjake. Do odkritja Amerike in fižola je bil edina stročnica, ki so jo poznali v Evropi.
Kruh so pekli iz pšenične moke, pomešane z mletim bobom. Tudi kavo so kuhali iz bobove moke in povezano z jajčnimi beljaki uporabljali kot oblogo pri artritisu. V beljakovinah, kalciju in železu po prehrambni vrednosti prekaša fižol in grah.
Za vrtičkarje bo morda zanimivo, da je seme kaljivo pet let in da bob močno obogati zemljo z dušikom. Pri biološkem vrtnarjenju stebla le odrežemo, korenine pustimo v zemlji. Za njim posadite paradižnik in letina bo prijetno presenečenje. Bob je pač takšna magična rastlina.