Nepogrešljiva pikantna omaka

Najbolj znana je v obliki pekoče paste, ki je osvojila svet, predvsem ljubitelje hrenovk in drugih klobas pa tudi pečenega mesa, burgerjev in podobno. Z njo namažemo zrezke, preden jih spečemo na žaru ali v ponvi, ali pripravimo okusno omako kot prilogo k mesu. Pogosto je tudi med sestavinami, iz katerih pripravimo marinado za meso. A da ne bo izpadlo, da je gorčica zgolj spremljevalka mesnin, prav nasprotno, mnogi si jo na tanko namažejo na kruh, dodajamo jo solatam, brezmesnim narezkom in sendvičem.

Dobro se poda tudi k siru in jajcem ter ribjim jedem. Če ne maramo vselej enakega okusa industrijsko pridelane, se zadeve lotimo sami. Pripravimo jo iz gorčičnih semen ali moke, ki ji dodajamo kis, vino, začimbe, lahko tudi čebulo, vse skupaj namakamo po določeni proceduri in na koncu zmeljemo v gosto pasto. Posebno zanimiva bo domača gorčica, če ji na koncu vmešamo cela ali grobo zmleta gorčična semena. Na voljo imamo rjava, rdeča in bela semena, tako da je omaka ali pasta zanimiva tudi na pogled.

Pasto so začeli izdelovati že v srednjem veku, med najbolj znanimi pa je dijonska gorčica, ime je dobila po francoskem mestu Dijon, ki je v 13. stoletju dobilo monopol za izdelavo te cenjene pikantne paste. Danes poznamo številne različice, ki se med seboj razlikujejo predvsem po pikantnosti.

V kulinariki uporabljamo tudi gorčična semena, ki jih pridobivajo iz rastline gorjušice oziroma ogrščice. Rastlina spada med križnice, torej je v sorodu tudi z zeljem, bližnja sorodnica pa je oljna repica. Tudi semena vsebujejo do 50 odstotkov maščobe, zato gorjušico štejemo med oljne rastline. Zadnja leta vse več uporabljamo gorčično olje, čeprav bolj v zdravilne kot kulinarične namene.


Sicer pa so gorčična semena tudi konzervans, zato so nepogrešljiva pri različnih shrankih v kisu, zlasti kumaricah pa tudi gobah, dodajajo pa jih tudi v nekatere vrste klobas in salam. Z njimi potresemo solate in jim tako popestrimo videz in okus.

Gorčica spada med najstarejše začimbe, saj so jo uporabljali že stari Grki in Rimljani. Sprva sicer v zdravilstvu, pozneje pa jih je prepričal poseben okus in si je našla pot tudi v kuhinje.