Ničelna toleranca do nasilja

Nasilja nad starejšimi je v naši družbi vse več, tako verbalnega kot fizičnega. Podobnih študij o tem pri nas nimamo, a so podatki kar primerljivi s tistimi Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2011, navajajo na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, po katerih je psihično nasilje prizadelo več kot 19 odstotkov Evropejcev, okoli 3 odstotke je bilo žrtev fizičnih zlorab, nekaj manj kot 4 odstotki starejših pa naj bi doživeli finančno zlorabo. Tudi po teh skoraj deset let starih podatkih je bilo 70 odstotkov storilcev domačih, bodisi članov družine bodisi iz ožjega družinskega okolja starejše osebe. So pa po podatkih slovenskih centrov za socialno delo leta 2019 zaradi nasilja v družini obravnavali 568 ljudi, starejših od 60 let, od tega je bila skoraj tretjina starejših od 75 let.

Rožca Šonc, vodja programa Starejši za starejše v okviru Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS), pravi, da je zamolčanega nasilja nad starejšimi veliko več, kot kažejo podatki. »Starejše je sram priznati, da so deležni nasilja, pa tudi strah jih je, da bo po prijavi še težje. So primeri, ko se že odločijo spregovoriti, a takoj za tem umaknejo prijavo in prosijo, naj o tem nikomur ne povemo. Največ nasilja se izvaja v družinskem krogu, zato je to tudi tako težko priznati, zlasti če ga izvajajo lastni otroci ali vnuki.«

Starejši za starejše

Je pa tudi vse več opozoril, da sta starejšim krateni tako pravica do ustrezne zdravstvene oskrbe kot tudi pravica do dolgotrajne oskrbe. Kot je povedala sogovornica, imajo v okviru ZDUS tudi program Starejši za starejše, kjer so med uporabniki pred kratkim opravili manjšo raziskavo o tem, koliko se počutijo zdrave. »Nekaj manj kot 40.000 jih je bilo vključenih, podali so samo oceno o svojem zdravju. Rezultati so pokazali, da se jih 22 odstotkov počuti zdravih, enako dobra petina pa se jih ne; 52 odstotkov jih je odgovorilo, da se počutijo še kar zdrave, osem odstotkov pa se o tem sploh ni izreklo. Na vprašanje, kako pogosto obiskujejo zdravnika, so bili njihovi odgovori, da jih dva odstotka zdravnika obišče enkrat na teden, 25 odstotkov enkrat na mesec, 63 odstotkov redkeje, osem odstotkov jih sploh ni odgovorilo, dva odstotka starejših pa ga sploh nikoli ne obišče.« Zgovoren je tudi podatek, da skoraj polovica starejših ljudi pri nas jemlje štiri ali več različnih zdravil na dan.

Po izkušnjah, ki jih imajo na ZDUS, in po tem, kar slišijo od svojih članov, Rožca Šonc tudi pravi, da starejši velikokrat menijo, da so pri zdravstveni oskrbi velikokrat obravnavani v slogu »ja, poglejte svoj EMŠO«. »Starejši pri zdravstveni obravnavi pričakujemo, da bi nas poslušali, in že razgovor bi velikokrat razrešil tudi zdravstvene težave, a odmerjeni čas za pacienta tega ne dopušča. Res je tudi, da nimamo geriatričnih ambulant. Tudi specializacije, kot mi je znano, nimamo. In to bi gotovo izboljšalo kakovost obravnave starejših.«

Pandemija razgalila še več težav

Poleg vseh težav v zdravstvu pa je koronavirus pokazal še veliko slabosti, od dostopa do zdravnikov do samih zdravstvenih obravnav. »Na terenu smo velikokrat morali posredovati pri dostopu do zdravnika, ko je bilo to nujno potrebno,« pove sogovornica, ki izpostavi, da bi bilo za izboljšanje položaja starejših nujno, če bi patronažna služba delovala, kot je v preteklosti: z rednimi preventivnimi pregledi. Prav tako, je jasna Rožca Šonc, je skrajni čas, da bi končno dobili dolgotrajno oskrbo. »Vendar bistveno drugačno, kot jo prinašajo predlogi, predvsem pa zagotovljen dostop do zdravnika na primarni ravni.«

Država bi morala na tem področju narediti precej več, da bi poskrbela za ustrezno zdravstveno in socialno oskrbo starejših ljudi ter preprečila nasilje nad njimi. Sogovornica pravi, da je do nasilja – nad vsemi, še posebno nad otroki in starejšimi, ki so pogosto nemočni – nujna ničelna toleranca. »Veliko več bi morali o tem govoriti in to obravnavati v javnosti ter tovrstno tematiko vključiti v izobraževalne programe na vseh ravneh. Organi, v katerih pristojnosti so obravnave nasilja, kot so CDS, policija in sodstvo, bi morali imeti usposobljene strokovnjake za obravnavo vseh vrst nasilja,« nekaj konkretnih primerov predstavi Rožca Šonc.