None kuhajo
V naši kuhinji je lepa zbirka kuharskih knjig. Polica se upogiba pod težo, zato smo jo morali na več mestih podpreti. Zbirka se povečuje, čeprav smo že večkrat rekli, da ne kupujemo več knjig. Vsi recepti so itak na internetu. Ampak ni res. Imeti v rokah knjigo, polno čudovitih fotografij, ob katerih postanem lačna, je nekaj drugega.
Tako se je pojavila še ena kuharska knjiga. Nenadoma je ves čas odprta zavzela svoj prostor na kuhinjskem pultu, njene platnice so že obarvane s paradižnikovo omako (ups, kako se je to zgodilo?), na eni strani je posipana moka, med listi so zataknjeni lističi, skratka, postala je del kuhinje. Vsaka nova knjiga ima posebno mesto tudi zato, ker jo beremo tako, da skuhamo in spečemo vse recepte. Branje nove knjige oziroma preizkušanje receptov včasih traja tudi več mesecev, odvisno od kuharskega razpoloženja in še bolj pogosto odvisno od sestavin, ki so na voljo v tistem letnem času.
Recepte, o kateri govorim, so ustvarile none, babice s Sicilije. Z leti sem vedno bolj pozorna na to, kam kot družba umestimo starejše. Lahko so odrinjeni v naslanjač, ker motijo s svojo počasnostjo in nerodnostjo, ali pa jim je dodeljeno mesto tistih, ki s svojim časom razpolagajo drugače, zato zmorejo marsikaj, česar mlajši ne utegnemo več. None lahko zjutraj v miru spijejo kavico, nato pa začnejo pripravljati testenine za pozno kosilo. Pred seboj imajo več ur popolnega miru, neobremenjenosti, opremljene so s potrpežljivostjo, brezčasjem, znanjem in izkušnjami. Vprašanje je le, ali to opazimo, jih spodbujamo, smo hvaležni, očarani in se od njih učimo. Tako je pred petimi leti nastal projekt Pasta grannies, ki je zapisal in posnel, kako pripravljajo testenine italijanske none, stare devetdeset plus. Menim, da bi si morali starejši, ki to zmorejo in si želijo, sami kuhati.
Projekt Pasta grannies je zapisal, kako pripravljajo testenine Italijanke, stare devetdeset plus.
Prvi recept so busiate, testenine, navite na palčko. Busa je visoka trava, ki raste na suhih sicilijanskih tleh. Najtrši del stebla so razrezali na kratke palčke in jih uporabili za domiselno zvijanje testenin. Na eni strani je palčka ošiljena, da prebode testeni svaljek. Buso nadomesti lesena palčka za nabodala, včasih smo ji pod vplivom balkanske kuhinje rekli palčka za ražnjiče.
Knjiga je, kot rečeno, čisto nova, pripravili smo šele prvi recept. Najavljam, da bomo to jesen kuhali z babicami in dedki. Se že veselim.
Na površino za gnetenje stresite moko, posolite in med mešanjem prilijte vodo. Testo bo pod prsti peščeno, kepa bolj trda, ne prav elastična, morate pa umestiti do gladkega, da busiate ne bodo razpadale med kuhanjem. Testenine bodo uspele samo z zdrobom iz pšenice durum, ki je nekaj med zdrobom in moko, res fino mlet zdrob. Testo naj počiva pol ure na sobni temperaturi. Oblikujte svaljek. Iz koščkov testa posvaljkajte tanke kačice, malo debelejše od debeline palčke za nabodala. Narežite jih na dolžino 14 centimetrov. Vsako kačico navijte na palčko, sploščite z dlanjo in snemite z nje. Nastanejo testenine v obliki sploščenih svedrov. Smiselno je najprej oblikovati vse kačice, da se nekoliko osušijo in jih je lažje navijati na palčko.
Testenine kuhajte 7 minut v slani vodi, odcedite in še vroče zmešajte s pestom. Pesto se tradicionalno pripravlja v možnarju, v redu bo tudi manjši sekljalnik. Začnite s česnom in baziliko, dodajte olupljene mandlje in pinjole. Ko je pesto želene strukture, bolj ali manj zdrobljen, kakor vam je všeč, dodajte olupljen paradižnik in olje.
