Novoletno trobljenje v rog izobilja

Nekaj dni pred novim letom me je obiskal Allon Bostwick, Američan delno slovenskih korenin, s katerim sva se spoznala jeseni, ko je hodil po slovensko-italijanski Poti miru. »Kako krasni ljudje ste pri vas, tako odprti, gostoljubni, prijazni,« je zatrjeval takrat, in to mi je prišel povedat tudi zdaj, ko je zbežal iz Amerike. »Nisem več zdržal, moral sem stran od božično-novoletne blaznosti. Pri vas je praznično, toda ne frenetično. Ljudje se pozdravljajo, si vzamejo čas za pomenek, tam čez pa vsi zgolj nakupujejo in nekam hitijo,« mi je razlagal. Ker ve, da me zanima kulinarika, mi je prinesel kos nagrajenega kravjega sira, zorjenega v merlotu, jaz pa sem mu dal za popotnico vrečko kakijevih krhljev. »Jih bom pojedel na silvestrski večer. Ker imajo barvo starega zlata, zagotovo prinašajo srečo,« mi je dejal ob slovesu. In tako sem se začel spraševati o bolj ali manj ustaljenih jedeh praznovanja dneva, ko zamenjamo koledar na steni, še zlasti o tistih, ki prinašajo srečo.

Slovenska kuharica sestre Felicite Kalinšek za decembrske praznične pojedine, med katere bi spadala tudi silvestrska večerja, predvideva deset hodov: stolčeno jetrno juho z jajčnimi rezanci, nadeto prašičjo glavo, obloženo z aspikom in gobami, zvite bržole, obložene s krompirjevimi paštetkami, praženim kostanjem in ohrovtovo potico, ter koprovo omako, razsoljen goveji jezik s praženim kislim zeljem in s sago pudingom (sago je nekakšen škrob iz palmovih debel), pečenega fazana z mešano solato, kompot, pomarančno hladetino, hamburško torto, sadje in črno kavo. Predpostavljam, da je imelo obilje jedi skrito sporočilo: če škrtariš na silvestrovo, bo naslednje leto skopo do tebe! Praznično prenajedanje in popivanje je kot zasidrano v naši genih, čeprav se da naklonjenost boginje Abundantije in darove iz njenega roga izobilja priklicati tudi na bolj simbolen način.

Na italijanskem novoletnem jedilniku koncept obilja predstavlja leča, postrežena s klobaso kožarico ali zamponejem. Prijatelja s turistične kmetije Arkade Silva in Jordan Cigoj sta bila nemalo presenečena, ko so jima s to preprosto jedjo, resda šele na koncu večerje, postregli med novoletnim križarjenjem okrog Sardinije. Ranieri Mario Cossár navaja, da so Goričani pred prvo svetovno vojno za novo leto jedli prašičje parklje s kislo repo in/ali pljučno klobaso z bìzis (mešanico kisle repo, zelja in ohrovta), nad ognjem pečena jabolka in kuhano vino. Temu bi danes rekli revna hrana in ne poznam gostilničarja, ki bi si upal ponuditi tak silvestrski jedilnik, toda važno je, da je prasec zraven, saj rine z rilcem naprej, kot ugotavlja etnolog dr. Janez Bogataj.

Ker so si novoletne jedi z lečo nekako prilastili Italijani, bi jaz h »kredeginu« ponudil proseno kašo; če ji med kuhanjem dodamo žličko kurkume, postane še bolj zlate barve in že kar kliče po zadetku na loteriji! Sicer pa bi morali imeti na krožniku tudi nekaj zelenega, da bomo v novem letu vedno na zeleni veji. Torej skledo motovilca, okisane nadzemne liste pora, rižoto z brokolijem ali brstičnim ohrovtom in kaj podobnega, toda ker se barva rdeča rima na besedo sreča, primaknimo še bledeni goriški regut ali – po Natašino iz Ošterije Žogica, sukenski regut.

In ker bi radi dočakali še vrsto novoletnih praznikov, si lahko po japonskem zgledu omislimo skledo dolgih ajdovih rezancev, ki namigujejo na dolgo življenje, če pa smo bolj hazardersko naravnani, vtaknemo »sporočila« v polnjene riževe testenine, ki s srebrno barvo namigujejo na denarno blagostanje, v njih pa je lahko poleg običajnega nadeva svilena nit (dolgoživost), bakren novčič (dober posel) ali kaj podobno sporočilnega. Bolj aristokratsko deluje pol ducata ostrige v vinskem zabajonu, na ruske navade spominja kaviar, od sadja pa naj bi v teh dneh dajali prednost okroglemu. Torej nič banan, da nas ne bi kaj špikalo, raje jabolka, da bo leto lepo zaobljeno in si bomo čez dvanajst mesecev spet lahko nazdravili.