MOTNJE HRANJENJA
Običajno doleti odrasle
Ortoreksija je težko prepoznana težava, saj je skrb za zdravo prehrano praviloma odgovorna in zgledna, da je nekdo z vsebino vsakega obroka obseden, pa se lahko opazi zelo pozno.
Odpri galerijo
Čedalje več pozornosti namenja deklaracijam na prehranskih izdelkih. FOTO: Monkeybusinessimages/Getty Images
Motnje hranjenja so v zadnjih letih v zahodnem svetu čedalje pogostejše: med obolelimi prevladujejo ženske, od 10 do 15 odstotkov pa je moških. Med najpogostejšimi so anoreksija in bulimija ter prisilno prenajedanje, pojasnjujejo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.
»Motnje hranjenja so duševne motnje, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane,« pojasnjuje prim. Alenka Hafner, dr. med., spec. javnega zdravja, z Nacionalnega inštituta za javno zdravje z Območne enote Kranj. »Čeprav se pri osebah z motnjami hranjenja na videz vse vrti okoli hrane in se zdi problem enostavno rešljiv že z vzpostavitvijo normalnega hranjenja, je težava resnici kompleksnejša in težja. Hrana je zanje le sredstvo za lajšanje duševnih bolečin in stisk, hranjenje in odklanjanje hrane pa način osvoboditve notranjih, bolečih in neprepoznanih čustev. V ozadju se torej skrivajo hude duševne stiske, nesprejemanje samega sebe in slaba samopodoba.«
Anoreksija in bulimija, ki sta značilnejši za mladostniško obdobje, ter prisilno prenajedanje so najbolj znane oblike motnje hranjenja, v zadnjem času pa se pojavljajo še nekatere novejše, kot sta bigoreksija, ki je značilna predvsem za moške, in ortoreksija, ki pomeni obsedenost z zdravo prehrano. Gre za sorazmerno novo motnjo, ki jo stroka praviloma opisuje kot podskupino anoreksije; od te se namreč loči predvsem po tem, da se pri ortoreksiji ne kaže motena telesna shema. Pri anoreksiji se namreč človek kljub že izraziti podhranjenosti vidi debelega, pri ortoreksiji pa se oseba zaveda, da je shujšala, a ji pretiran nadzor nad prehrano daje občutek, da ima nadzor nad življenjem; pri obolelih strokovnjaki pogosto postavijo tudi diagnozo obsesivno-kompulzivne motnje, ugotavljajo pri ameriškem združenju za motnje hranjenja. Ortoreksija je sicer težko prepoznana težava, saj je skrb za zdravo prehrano praviloma odgovorna in zgledna, da je nekdo z vsebino vsakega obroka obseden, pa se lahko opazi zelo pozno; posameznik lahko zelo dolgo celo prepričuje okolico, da so njegove prehranske odločitve smiselne, in svoje bližnje vabi, naj mu sledijo. A sčasoma doseže stopnjo, ko se ves dan ukvarja le še z izbiro zdravih in ustreznih živil, zato se umika iz njemu nerazumne okolice. Rezultat je podoben kot pri anoreksiji, torej izrazita podhranjenost s številnimi posledicami.
»Različne skupine motenj hranjenja pogosto prehajajo druga v drugo, zato se danes vse več govori o motnjah hranjenja kot kontinuumu, kjer pri eni osebi posamezne oblike prehajajo iz ene oblike v drugo,« pojasnjuje prim. Hafnerjeva. V Sloveniji nimamo opravljenih relevantnih raziskav o razširjenosti ortoreksije, saj gre za novejšo motnjo, ki je pogosto neprepoznana in prikrita,« pojasnjuje Ana Murovec, strokovna sodelavka pri Svetovalnem svetu. »Za pomoč se lahko posamezniki obrnejo na različne naslove, ponujamo jo tudi v Svetovalnem svetu, in sicer psihosocialno individualno pomoč, podporne skupine, tematske delavnice in druge dejavnosti, ki uporabnikom pomagajo na poti okrevanja.« Oboleli k sreči običajno sami poiščejo pomoč, saj gre navadno za odrasle ljudi, zdravljenje pa je lahko pri nas ambulantno, po potrebi tudi bolnišnično. Na Enoti za motnje hranjenja Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana so specializirani za obravnavo pacientk in pacientov, starih več kot 17 let, motnje hranjenja pa običajno zahtevajo daljši čas zdravljenja, v povprečju od tri do štiri mesece.
»Motnje hranjenja so duševne motnje, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane,« pojasnjuje prim. Alenka Hafner, dr. med., spec. javnega zdravja, z Nacionalnega inštituta za javno zdravje z Območne enote Kranj. »Čeprav se pri osebah z motnjami hranjenja na videz vse vrti okoli hrane in se zdi problem enostavno rešljiv že z vzpostavitvijo normalnega hranjenja, je težava resnici kompleksnejša in težja. Hrana je zanje le sredstvo za lajšanje duševnih bolečin in stisk, hranjenje in odklanjanje hrane pa način osvoboditve notranjih, bolečih in neprepoznanih čustev. V ozadju se torej skrivajo hude duševne stiske, nesprejemanje samega sebe in slaba samopodoba.«
Težko prepoznana
Anoreksija in bulimija, ki sta značilnejši za mladostniško obdobje, ter prisilno prenajedanje so najbolj znane oblike motnje hranjenja, v zadnjem času pa se pojavljajo še nekatere novejše, kot sta bigoreksija, ki je značilna predvsem za moške, in ortoreksija, ki pomeni obsedenost z zdravo prehrano. Gre za sorazmerno novo motnjo, ki jo stroka praviloma opisuje kot podskupino anoreksije; od te se namreč loči predvsem po tem, da se pri ortoreksiji ne kaže motena telesna shema. Pri anoreksiji se namreč človek kljub že izraziti podhranjenosti vidi debelega, pri ortoreksiji pa se oseba zaveda, da je shujšala, a ji pretiran nadzor nad prehrano daje občutek, da ima nadzor nad življenjem; pri obolelih strokovnjaki pogosto postavijo tudi diagnozo obsesivno-kompulzivne motnje, ugotavljajo pri ameriškem združenju za motnje hranjenja. Ortoreksija je sicer težko prepoznana težava, saj je skrb za zdravo prehrano praviloma odgovorna in zgledna, da je nekdo z vsebino vsakega obroka obseden, pa se lahko opazi zelo pozno; posameznik lahko zelo dolgo celo prepričuje okolico, da so njegove prehranske odločitve smiselne, in svoje bližnje vabi, naj mu sledijo. A sčasoma doseže stopnjo, ko se ves dan ukvarja le še z izbiro zdravih in ustreznih živil, zato se umika iz njemu nerazumne okolice. Rezultat je podoben kot pri anoreksiji, torej izrazita podhranjenost s številnimi posledicami.
»Različne skupine motenj hranjenja pogosto prehajajo druga v drugo, zato se danes vse več govori o motnjah hranjenja kot kontinuumu, kjer pri eni osebi posamezne oblike prehajajo iz ene oblike v drugo,« pojasnjuje prim. Hafnerjeva. V Sloveniji nimamo opravljenih relevantnih raziskav o razširjenosti ortoreksije, saj gre za novejšo motnjo, ki je pogosto neprepoznana in prikrita,« pojasnjuje Ana Murovec, strokovna sodelavka pri Svetovalnem svetu. »Za pomoč se lahko posamezniki obrnejo na različne naslove, ponujamo jo tudi v Svetovalnem svetu, in sicer psihosocialno individualno pomoč, podporne skupine, tematske delavnice in druge dejavnosti, ki uporabnikom pomagajo na poti okrevanja.« Oboleli k sreči običajno sami poiščejo pomoč, saj gre navadno za odrasle ljudi, zdravljenje pa je lahko pri nas ambulantno, po potrebi tudi bolnišnično. Na Enoti za motnje hranjenja Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana so specializirani za obravnavo pacientk in pacientov, starih več kot 17 let, motnje hranjenja pa običajno zahtevajo daljši čas zdravljenja, v povprečju od tri do štiri mesece.
