DIAGNOZA RAK
Oboleli potrebuje razumevanje
Soočenje z diagnozo rak ni lahko: bolnik ne potrebuje le podpore bližnjih, ampak pogosto tudi strokovno psihološko pomoč.
Odpri galerijo
Pomembno je, da so zdravniki, medicinske sestre in drugo osebje strokovni, a tudi razumevajoči in spodbudni. FOTO: Guliver/Thinkstock
Tako v svetu kot pri nas je bolnikov, pri katerih odkrijejo raka, iz leta v leto več. Postopki odkrivanja bolezni so vedno bolj izpopolnjeni, k odkritju bolezni pripomorejo presejalni programi (Zora, Dora, Svit) ter ozaveščanje o opazovanju in pregledovanju svojega telesa, življenjska doba se daljša (med obolelimi je največ starejših), k številčnosti bolnikov pa prispevajo tudi sodoben življenjski slog (onesnaženost, stres, premalo gibanja, nezdravo prehranjevanje), razvade (kajenje, alkohol, droge) in seveda dedna nagnjenost.
Največ smrti še vedno povzročijo srčno-žilne bolezni, na drugem mestu pa je rak. K sreči je zaradi razvoja znanosti vedno večjemu številu bolnikov mogoče pomagati, tako da diagnoza rak ne pomeni nujno hude prizadetosti in smrti. V Sloveniji živi že okrog 100.000 bolnikov z rakom. Za mnoge med njimi je bila prav bolezen prelomnica, po kateri so zaživeli bolj polno. Zavedli so se, da je življenje eno samo in ga je zato treba izkoristiti za lepe, osrečujoče, pozitivne stvari, da je treba sebe in svoje zdravje postaviti na prvo mesto. Izkušnja jih je pripeljala do spoznanja, kaj je resnično pomembno in s čim se je nesmiselno obremenjevati.
Kot je povedala častna predsednica društva prim. Marija Vegelj Pirc, dr. med., so najbolj celovito samopomoč sprva razvijale ženske z rakom dojk, pozneje pa so se vključevali še drugi bolniki; zdaj skupine združujejo moške in ženske z različnimi vrstami raka. »Skupine za samopomoč delujejo v 20 slovenskih krajih, za individualno pomoč pa se lahko oboleli in njihovi svojci dogovorijo po telefonu ali se obrnejo na društvene info centre na Onkološkem inštitutu Ljubljana in v UKC Maribor. Podporo ponujajo tudi druga onkološka društva, kot so npr. EuropaDonna, EuropaColon, Združenje bolnikov z limfomom in levkemijo. V globlji duševni stiski je potrebna strokovna obravnava, bolnikom in svojcem so na voljo psihologi na onkološkem inštitutu in v drugih ustanovah, kjer zdravijo raka, kot tudi v večjih zdravstvenih domovih. Žal pa so zaradi pomanjkanja kadra čakalne vrste. Zato ostaja izziv, kako zagotoviti dostopnost do ustrezne psihoonkološke obravnave takrat, ko jo bolnik potrebuje. Nekaterim bolnikom je v uteho tudi duhovna oskrba, ki je na voljo v vseh bolnišnicah.«
Obolelega za rakom najbolj razume nekdo z enako ali podobno izkušnjo.
Največ smrti še vedno povzročijo srčno-žilne bolezni, na drugem mestu pa je rak. K sreči je zaradi razvoja znanosti vedno večjemu številu bolnikov mogoče pomagati, tako da diagnoza rak ne pomeni nujno hude prizadetosti in smrti. V Sloveniji živi že okrog 100.000 bolnikov z rakom. Za mnoge med njimi je bila prav bolezen prelomnica, po kateri so zaživeli bolj polno. Zavedli so se, da je življenje eno samo in ga je zato treba izkoristiti za lepe, osrečujoče, pozitivne stvari, da je treba sebe in svoje zdravje postaviti na prvo mesto. Izkušnja jih je pripeljala do spoznanja, kaj je resnično pomembno in s čim se je nesmiselno obremenjevati.
Po diagnoziMarjan Doler je za rakom prostate zbolel leta 2011, star je bil 57 let. Bil je v dobri kondiciji in nikoli prej resneje bolan. "Diagnozo sem sprejel z mešanimi občutki, a nisem dolgo omahoval. Življenje je na prvem mestu. Pogovoril sem se z družino, žena me je vseskozi podpirala. Po operaciji je bilo težko, saj so neljube posledice izzvenele šele po enem letu. Kmalu sem se včlanil v društvo z željo, da postanem prostovoljec in poskušam pomagati na osnovi lastne izkušnje vsem, ki si te pomoči želijo. Na neki način živim zdaj bolj kakovostno, bolj cenim vse darove, ki mi jih ponuja življenje. Našel sem pot, ki me osrečuje in izpolnjuje."
Razumevanje in podpora
Šok ob postavitvi diagnoze je velik. Strah in zaskrbljenost glede uspešnosti zdravljenja in rehabilitacije prežemata telo in um. Zato je še kako pomembno, da obolelemu podporo ponudijo sorodniki in prijatelji, da so zdravniki, medicinske sestre in vse osebje strokovni, hkrati pa razumevajoči in spodbudni. A obolelega najbolj razume nekdo s podobno izkušnjo. V Društvu onkoloških bolnikov Slovenije zato že 34 let deluje program Pot k okrevanju, v katerem so posebej usposobljeni prostovoljci in prostovoljke (s potrebnim psihološkim in medicinskim znanjem), ki so uspešno prestali zdravljenje raka, v oporo obolelim.Kot je povedala častna predsednica društva prim. Marija Vegelj Pirc, dr. med., so najbolj celovito samopomoč sprva razvijale ženske z rakom dojk, pozneje pa so se vključevali še drugi bolniki; zdaj skupine združujejo moške in ženske z različnimi vrstami raka. »Skupine za samopomoč delujejo v 20 slovenskih krajih, za individualno pomoč pa se lahko oboleli in njihovi svojci dogovorijo po telefonu ali se obrnejo na društvene info centre na Onkološkem inštitutu Ljubljana in v UKC Maribor. Podporo ponujajo tudi druga onkološka društva, kot so npr. EuropaDonna, EuropaColon, Združenje bolnikov z limfomom in levkemijo. V globlji duševni stiski je potrebna strokovna obravnava, bolnikom in svojcem so na voljo psihologi na onkološkem inštitutu in v drugih ustanovah, kjer zdravijo raka, kot tudi v večjih zdravstvenih domovih. Žal pa so zaradi pomanjkanja kadra čakalne vrste. Zato ostaja izziv, kako zagotoviti dostopnost do ustrezne psihoonkološke obravnave takrat, ko jo bolnik potrebuje. Nekaterim bolnikom je v uteho tudi duhovna oskrba, ki je na voljo v vseh bolnišnicah.«
