Od kod pride oljčno olje

Pred dnevi se je v našem oljčnem nasadu zbrala prisrčna druščina, da bi skupaj obrali tri morda sto let stara drevesa. Pripravili smo se zares profesionalno. Pod drevesi je bila razprta mreža, rumene grabljice, s katerimi počešemo oljke z vej, so bile nasajene na dolge bambusove palice. Eni bodo oljke česali z vej, drugi pobirali s tal. Nekateri jih bodo obirali z nižjih vej kar v predpasnike z velikimi žepi ali v bombažne vrečke z dolgimi ročaji, da si jih lahko obesijo čez ramo. Vsi smo bili dobre volje, kljub temu da je vedno hladneje pihalo in se kar kmalu tudi ulilo na obiralce. Težko nas je bilo odgnati izpod oljk, vendar smo popustili in zbežali v hišo, kjer je bil ravno takrat pečen kostanj.


Obračali smo ga po rokah, drobili in zraven spili kakšen kozarec. Kmalu smo postali izkušeni vremenarji, ki lahko napovedujejo vreme kar skozi okno jedilnice. Ocenili smo, da se oblaki tanjšajo, veter pojenja in sonce spet greje. Vrnili smo se torej pod drevesa, s katerih je sicer še malo kapljalo, ampak nič zato. Naše tri oljke obiramo vsako leto oktobra v skoraj isti zasedbi, veseli pa smo, da se nam pridružijo novi obiralci, še posebno neizkušeni, da jih lahko pošiljamo po košare, po vreče, v katere stresamo oljke, da jim lahko prodamo lanske vice in se hvalimo s tem, kaj vse se je že zgodilo prejšnja leta. Ja, obiranje oljk je pri nas predvsem praznik prijateljstva, povezanosti, druženja. In čaščenje čudovitih starih dreves. Bilo nas je enaindvajset, obirali smo kakšne tri ure in nabrali rekordnih 90 kilogramov. Po letih smo bili od deset do osemdeset, oljke pa po večini na visokih vejah, ki jih je ne ravno najmlajši klatil tako, da je plezal skoraj do vrha zelo razvejane krošnje.


Živahen klepet je kar zamrl, ko sem povedala, koliko olja bo iz tega, kar bomo nabrali. Iz desetih kilogramov ravno prav zrelih plodov hladno stisnejo dober liter olja, odvisno od sorte. Iz prezrelih plodov dobijo več olja, vendar slabše kakovosti. O, si moreš misliti, se je po kratki tišini nekdo oglasil, potem ga pa polivaš, kot da je voda. Res je.
Ko je spet kazalo na dež, prve kaplje so že padle na hrbet pobiralcev oljk, smo ravno zaključili. V jedilnici je bilo že pogrnjeno za kosilo. Mizo smo morali tokrat podaljšati na obeh koncih, da smo vsi sedli k istrski enolončnici z domačim, pravkar pečenim kruhom.