RUMENO ZLATO
Od kod pride oljčno olje
Obiranje oljk je pri nas predvsem praznik prijateljstva, povezanosti, druženja; in čaščenje čudovitih dreves
Odpri galerijo
Pred dnevi se je v našem oljčnem nasadu zbrala prisrčna druščina, da bi skupaj obrali tri morda sto let stara drevesa. Pripravili smo se zares profesionalno. Pod drevesi je bila razprta mreža, rumene grabljice, s katerimi počešemo oljke z vej, so bile nasajene na dolge bambusove palice. Eni bodo oljke česali z vej, drugi pobirali s tal. Nekateri jih bodo obirali z nižjih vej kar v predpasnike z velikimi žepi ali v bombažne vrečke z dolgimi ročaji, da si jih lahko obesijo čez ramo. Vsi smo bili dobre volje, kljub temu da je vedno hladneje pihalo in se kar kmalu tudi ulilo na obiralce. Težko nas je bilo odgnati izpod oljk, vendar smo popustili in zbežali v hišo, kjer je bil ravno takrat pečen kostanj.
Obračali smo ga po rokah, drobili in zraven spili kakšen kozarec. Kmalu smo postali izkušeni vremenarji, ki lahko napovedujejo vreme kar skozi okno jedilnice. Ocenili smo, da se oblaki tanjšajo, veter pojenja in sonce spet greje. Vrnili smo se torej pod drevesa, s katerih je sicer še malo kapljalo, ampak nič zato. Naše tri oljke obiramo vsako leto oktobra v skoraj isti zasedbi, veseli pa smo, da se nam pridružijo novi obiralci, še posebno neizkušeni, da jih lahko pošiljamo po košare, po vreče, v katere stresamo oljke, da jim lahko prodamo lanske vice in se hvalimo s tem, kaj vse se je že zgodilo prejšnja leta. Ja, obiranje oljk je pri nas predvsem praznik prijateljstva, povezanosti, druženja. In čaščenje čudovitih starih dreves. Bilo nas je enaindvajset, obirali smo kakšne tri ure in nabrali rekordnih 90 kilogramov. Po letih smo bili od deset do osemdeset, oljke pa po večini na visokih vejah, ki jih je ne ravno najmlajši klatil tako, da je plezal skoraj do vrha zelo razvejane krošnje.
Živahen klepet je kar zamrl, ko sem povedala, koliko olja bo iz tega, kar bomo nabrali. Iz desetih kilogramov ravno prav zrelih plodov hladno stisnejo dober liter olja, odvisno od sorte. Iz prezrelih plodov dobijo več olja, vendar slabše kakovosti. O, si moreš misliti, se je po kratki tišini nekdo oglasil, potem ga pa polivaš, kot da je voda. Res je.
Ko je spet kazalo na dež, prve kaplje so že padle na hrbet pobiralcev oljk, smo ravno zaključili. V jedilnici je bilo že pogrnjeno za kosilo. Mizo smo morali tokrat podaljšati na obeh koncih, da smo vsi sedli k istrski enolončnici z domačim, pravkar pečenim kruhom.
Iz desetih kilogramov plodov hladno stisnejo dober liter olja.
Obračali smo ga po rokah, drobili in zraven spili kakšen kozarec. Kmalu smo postali izkušeni vremenarji, ki lahko napovedujejo vreme kar skozi okno jedilnice. Ocenili smo, da se oblaki tanjšajo, veter pojenja in sonce spet greje. Vrnili smo se torej pod drevesa, s katerih je sicer še malo kapljalo, ampak nič zato. Naše tri oljke obiramo vsako leto oktobra v skoraj isti zasedbi, veseli pa smo, da se nam pridružijo novi obiralci, še posebno neizkušeni, da jih lahko pošiljamo po košare, po vreče, v katere stresamo oljke, da jim lahko prodamo lanske vice in se hvalimo s tem, kaj vse se je že zgodilo prejšnja leta. Ja, obiranje oljk je pri nas predvsem praznik prijateljstva, povezanosti, druženja. In čaščenje čudovitih starih dreves. Bilo nas je enaindvajset, obirali smo kakšne tri ure in nabrali rekordnih 90 kilogramov. Po letih smo bili od deset do osemdeset, oljke pa po večini na visokih vejah, ki jih je ne ravno najmlajši klatil tako, da je plezal skoraj do vrha zelo razvejane krošnje.
Istrska enolončnicaZa najmanj 10 oseb:
300 g suhega rjavega fižola
300 g suhe čičerike
nekaj lovorjevih listov
200 g čebule
200 g pora
500 g korenja (pol rumenega, pol rdečega)
koleraba
zelena
koromač
debel gomolj sladkega krompirja ali kos rumene buče
1 l paradižnikove omake
200 g vložene koruze
sol in poper
100 ml oljčnega olja
500 g testenin (fužev ali nalomljenih širokih rezancev)
Fižol in čičeriko čez noč ločeno namočimo. Zjutraj ju prav tako ločeno skuhamo. Fižolu dodamo lovorjeve liste. Čičerike ne solimo.
Čebulo in por nasekljamo, drugo zelenjavo narežemo na manjše kocke, primerne velikosti za na žlico.
Pripravimo večji lonec, v katerem bomo kuhali mineštro. Segrejemo olje in pri blagi temperaturi pražimo čebulo, da se zmehča, dodamo por, korenček, kolerabo in zeleno. Nasekljamo tudi liste zelene. Solimo in pražimo nekaj minut, nato zalijemo z vodo in pokrito kuhamo. Čez čas dodamo koromač, sladek krompir ali bučo. Ko se zelenjava zmehča, a ostane še čvrsta, zlijemo v lonec kuhano čičeriko in fižol s tekočino vred. Odstranimo lovorjeve liste in del juhe zmešamo ter vrnemo v lonec. Dodamo odcejeno koruzo in paradižnikovo mezgo ter pokuhamo.
Mineštro lahko skuhamo vnaprej, le testenine dodamo, preden jo postrežemo. Skuhamo jih posebej v slani vodi in odcedimo. Tekočino prihranimo in z njo razredčimo mineštro, če je treba.
Ponudimo z domačim kruhom in oljčnim oljem, s katerim si vsak sam na krožniku pokaplja mineštro.
300 g suhega rjavega fižola
300 g suhe čičerike
nekaj lovorjevih listov
200 g čebule
200 g pora
500 g korenja (pol rumenega, pol rdečega)
koleraba
zelena
koromač
debel gomolj sladkega krompirja ali kos rumene buče
1 l paradižnikove omake
200 g vložene koruze
sol in poper
100 ml oljčnega olja
500 g testenin (fužev ali nalomljenih širokih rezancev)
Fižol in čičeriko čez noč ločeno namočimo. Zjutraj ju prav tako ločeno skuhamo. Fižolu dodamo lovorjeve liste. Čičerike ne solimo.
Čebulo in por nasekljamo, drugo zelenjavo narežemo na manjše kocke, primerne velikosti za na žlico.
Pripravimo večji lonec, v katerem bomo kuhali mineštro. Segrejemo olje in pri blagi temperaturi pražimo čebulo, da se zmehča, dodamo por, korenček, kolerabo in zeleno. Nasekljamo tudi liste zelene. Solimo in pražimo nekaj minut, nato zalijemo z vodo in pokrito kuhamo. Čez čas dodamo koromač, sladek krompir ali bučo. Ko se zelenjava zmehča, a ostane še čvrsta, zlijemo v lonec kuhano čičeriko in fižol s tekočino vred. Odstranimo lovorjeve liste in del juhe zmešamo ter vrnemo v lonec. Dodamo odcejeno koruzo in paradižnikovo mezgo ter pokuhamo.
Mineštro lahko skuhamo vnaprej, le testenine dodamo, preden jo postrežemo. Skuhamo jih posebej v slani vodi in odcedimo. Tekočino prihranimo in z njo razredčimo mineštro, če je treba.
Ponudimo z domačim kruhom in oljčnim oljem, s katerim si vsak sam na krožniku pokaplja mineštro.
Živahen klepet je kar zamrl, ko sem povedala, koliko olja bo iz tega, kar bomo nabrali. Iz desetih kilogramov ravno prav zrelih plodov hladno stisnejo dober liter olja, odvisno od sorte. Iz prezrelih plodov dobijo več olja, vendar slabše kakovosti. O, si moreš misliti, se je po kratki tišini nekdo oglasil, potem ga pa polivaš, kot da je voda. Res je.
Ko je spet kazalo na dež, prve kaplje so že padle na hrbet pobiralcev oljk, smo ravno zaključili. V jedilnici je bilo že pogrnjeno za kosilo. Mizo smo morali tokrat podaljšati na obeh koncih, da smo vsi sedli k istrski enolončnici z domačim, pravkar pečenim kruhom.