Od zažganih piškotov do omamne potice (FOTO)
Zadiši, ko se vstopi skozi vrata Veronike Benedik! Zadiši po domačem, po pecivu, predvsem pa po poticah. Izza vogala se nato prismuka še druga simfonija vonjav. Moderno dirigiranih, ki obetajo. 35-letnica, po poklicu ekonomski tehnik, je svojo srečo – in to na srečo vseh sladokuscev – našla v peki sladkih dobrot. Tradicionalnih in modernih, a brez vplivov enih na drugo. »Pravila pri tradicionalni potici se ne kršijo. Pri modernih sladicah pa se jih z znanjem in preizkušanjem lahko in tudi mora kršiti,« pove Veronika.
»Začela sem pred dvema letoma, nekaj mesecev, preden se je začela tale zoprnija s koronavirusom. Pred tem sem že ustvarjala v svoji mali slaščičarski delavnici v kleti, a so bili to poizkusi, preizkusi in predvsem piljenje tehnike, odjemalci pa so bili bolj kot ne domači in prijatelji,« pove simpatična Bohinjka. Ker so za njene kreacije pohvale padale druga za drugo, je pogumno stopila korak naprej in registrirala dopolnilno dejavnost na kmetiji Pr' Koničar z nazivom Sladkosned.
Presenetili smo jo z vprašanjem, koliko so se zredili sosedovi in domači, odkar je ona prišla iz Bohinja v Zgornjo Lipnico: »Nimam podatka, a zagotovo je po mojem prihodu kakšna kila več. Sem pa doživela tudi kritike, jih sprejmeš, a zagotovo med stotimi najdeš koga, ki ima drugačne kriterije od tebe. Sploh glede potice, ki so bile moje glavne favoritinje. Nato se je med koronakrizo pojavila želja po slaščičarskih izdelkih, poizkušala sem in hitro usvojila dodatne tehnike. Še vedno pa je v meni tlela želja po potujoči slaščičarni.«
Veronika je kupila kombi hladilnik. »To je bila pravzaprav nuja, saj v osebnem avtu ni bilo mogoče zagotoviti pravilnega hranjenja sladic ob transportu.« Veronikin kombi se že podi naokoli. »Vsak vikend se odpeljem na tržnico na Bled, z njim tudi dostavim nadstropne poročne torte in večje količine sladic. Ko se je poleti življenje nekoliko odprlo, sem dostavo ukinila, saj ni bilo ekonomske računice. Sploh zaradi dejstva, da so šle cene surovin v nebo. Sama uporabljam kakovostne čokolade, vse delam z maslom. Opazila sem, da na lokalnih tržnicah ni več toliko ljudi kot nekoč. Zato sem se odločila, da se bom s svojim kombijem naslednjič odpeljala v Ljubljano in pravo gorenjsko potico ponudila na najbolj priljubljeni tržnici pri nas.«
Pehtran z domačega vrta
Kakšne potice se prismejijo iz peči v Zgornji Lipnici? »Pečem klasično orehovo potico z rozinami in brez njih, rada pečem potratno potico, ki ima dodan biskvit in skuto, za pehtranovo uporabljam pehtran s svojega vrta in skuto lokalnih pridelovalcev, spečem tudi kokosovo, ki pa je niti ne ponujam na glas, čeprav je res dobra, ampak kokos nikoli ni rasel na Gorenjskem. To je neka nova kompozicija, ki je všeč tistim, ki so moderno naravnani, tradicionalisti pa se ji že na daleč izogibajo,« razloži Veronika in nadaljuje: »Od domačih slaščic s tradicijo imam štrudelj, jabolčni zavitek, ki mu dodam borovnice ali maline, kar pač zraste tukaj naokoli.
Lotila sem se peke gibanice, ker je na našem koncu nihče ne ponuja. Ljudje jo imajo radi, a je draga sama po sebi že ob nabavi surovin. Meni je priprava ljuba, ker je nekaj posebnega, pravi presežek, čeprav glede porekla ni z našega konca. Pečem maslene piškote z domačimi marmeladami, vkuhavam jo sama ali tašča Zdenka, nekaj je kupim od lokalnih pridelovalcev v Begunjah in z Bleda. Letos je bila letina sadja na našem koncu izjemno mršava, tako da je malce težav, a se vendar lahko dobijo surovine od prijateljic, ki še vedno znajo pripraviti marmelade po recepturi naših babic. Industrijske marmelade ne uporabljam.«
Dodatna spretnost Veronike so torte in, kot sama pravi, moderne sladice: »Veliko je povpraševanja, recimo po popsijih ali grizikah, to so čokoladne ali sadne sladice na paličici, priljubljeni so kolački s kremami ali donutsi, krofki s čokolado. Imam malinovo čokolado, ta je res vrhunska. Krofek, ki je biskviten, se namoči v stopljeno čokolado, smetano in kokosovo maščobo. Namakam jih tudi v jagodni čokoladi ali čokoladi s pasijonko, ki prihajata iz Francije, ene od trdnjav slaščičarske obrti. Meni je to ena boljših sladic, ki se prebija v ospredje zaradi zanimivosti samega okušanja.«
Prvo potico je Veronika Benedik spekla pred osemnajstimi leti. »Sprva mi od rok ni šla niti peka piškotov, vedno sem jih zažgala. Prva potica ni bila taka, kot so moje današnje. A poiskala sem ženske, te pa so mi svetovale predvsem potrpežljivost. Poslušala sem jih in danes sem ob prav vsaki potici, ki pride izpod mojih rok, nadvse vesela in ponosna.«
Pri Benedikovih družinsko povezanost s kulinariko dokazuje Veronikin brat Miha, ki ga sestra močno pohvali: »Mali, od mene je mlajši sicer le eno leto, pripravlja izjemne tatarske bifteke iz govedine in divjačine, ki bodo prav tako našli mesto v mojem hladilnem kombiju, če si ga bo kdo zaželel. Najmlajša od nas treh, sestrica Maruša, pa toliko zna, da pomaga po potrebi ali meni ali bratu. Tako da smo prek jedi, ki jih sami znamo pripraviti in ponuditi, ostali povezani tudi po tem, ko smo šli od doma.«
