Oddih prinaša tudi stres: izvira iz pričakovanj, ki jih imamo do drugih in do sebe
Le kdo se ne veseli poletja, težko pričakovanega oddiha, pa naj bo to ob morju ali v hribih, vsakdo bo našel kotiček sprostitve zase! A včasih ostane le pri besedah, kajti vsi vemo, da je lahko že samo načrtovanje dopusta izvor stresa, zaradi vseh pritiskov, usklajevanj in želja pa smo po počitnicah kdaj še bolj utrujeni kakor prej.
Turizem je med pandemijo zastal, a po sprostitvi ukrepov so razmere naravnost kaotične: nedvomno marsikoga že spravljajo ob živce obupno visoke cene in zasedenost kapacitet ter zanesljiva gneča, ki se ji ne bo mogoče ogniti.
»Tudi v procesih družinske terapije opažamo, da dopust velikokrat prinaša stres in skrbi,« pojasnjuje doc. dr. Saša Poljak Lukek, spec. zakonske in družinske terapije. »Stres pa velikokrat izvira iz pričakovanj, ki jih imamo do drugih in do samih sebe, in ob takih priložnostih, kot je načrtovanje oddiha, spet pridejo na plan. Nikoli se namreč ne odrečemo hrepenenju, da bomo v odnosu slišani in upoštevani in da bo za nas poskrbljeno. Večkrat ko smo prisiljeni v kompromise glede teh potreb skozi leto, večja so pričakovanja v času dopustov. Skozi leto smo vsi nekako razumevajoči, težje pa sebi in drugim odpustimo razočaranje na dopustu. Ker je prav zadovoljevanje teh potreb najbolj ranljivo dejanje v odnosih, saj moramo spet ali računati na druge ali pa moramo sami zapustiti ustaljene vzorce, se včasih zdi prav nemogoče, da bi bilo lahko na dopustu drugače.«
Trajne spremembe je zelo težko doseči, a ker ima vsak odnos tudi svetle trenutke, je nujno ravno te ponesti s seboj na oddih in jih podoživljati, poudarja sogovornica: »Da sebi in drugim damo možnost, da smo spet najboljša verzija samega sebe in drugim damo možnost, da so najboljša verzija sebe.«
Mnogi spet samski
Nekateri pa se spopadajo s povsem drugačnimi strahovi, saj so samski ali osamljeni. Minulo obdobje, ki ga je zaznamovala pandemija, je žal povzročilo tudi številne razhode, zato so mnogi prvič pred izzivom drugačnega preživljanja dopusta. Za nekatere je to olajšanje, za druge pa dodaten stres.
Za ljudi, ki so sami, je pomembno, da se ne predajo vlogi žrtve.
»Ne glede na vzroke je prekinitev odnosa izguba, ki jo vsak doživlja subjektivno. Predelava izgube terja psihično ranljivost in predvsem veliko poguma,« poudarja sogovornica in opozarja, da je osamljenost zelo nevarna, saj se lahko poglobi v občutke nesmisla in nemotiviranosti, posameznik pa zelo težko sam premaguje takšne občutke: »Pomembno je, da opazimo ljudi v svoji bližini, ki tonejo v te občutke, in jim pomagamo najti sogovornika ter tudi strokovno pomoč. Ko pa je osamljenost le občutek odtujenosti od drugih ljudi, je pomembno, da energijo usmerijo v iskanje stika z drugimi. Za take posameznike bi bil verjetno najboljši cilj med dopustom, da spoznajo vsaj eno novo osebo, s katero spodbudijo pogovor. Za ljudi, ki so sami, je pomembno, da se ne predajo vlogi žrtve, ampak najdejo nove načine uresničevanja svoje avtonomije in identitete ter vzpostavljajo nove odnose.«
Dopust je povsem drugačen za tiste, ki so na pragu izgorelosti.
Dopustu pa povsem drugačno vlogo pripisujejo tisti, ki so na pragu izgorelosti. Oddih je v njihovih očeh priložnost, da si končno odpočijejo in povsem odklopijo, ne pričakujejo pa, da bo dopust terjal dodatne obremenitve in še povečal občutek stresa.
»Tedenski odmik od službe in obveznosti pogosto ni dovolj za spremembo. Zato je treba dopust razumeti kot začetek zdravljenja izgorelosti, kot čas, ko sprejmemo pomembne odločitve glede odnosa do obveznosti.«
