Odidi, ne boš ga spremenila

Koliko parov poznate? Prav vsak je zgodba zase, kajne? Nekateri se razumejo bolj, drugi manj. Nekateri so skupaj že desetletja, drugi šele stopajo na skupno pot. Eni živijo mirno in brez večjih nesoglasij, pri drugih se človek vpraša, zakaj sploh še vztrajata, ko pa je tudi okolici jasno, da takšno razmerje že dolgo nima več prihodnosti. Zlasti ženske zelo rade opravičujejo nesprejemljivo obnašanje svojih partnerjev – ima naporno službo, imel je težko otroštvo, smrt brata ga je strašno prizadela in podobno. To ne more biti opravičilo za njegovo preziranje, poniževanje, izkoriščanje, čustveno in fizično trpinčenje, alkoholizem, varanje.

Zakaj torej? Razlogi so globlji in kompleksni, se strinja Sanja Kranjc, magistra zakonskih in družinskih študij, ki za doktorat s področja zakonske in družinske terapije raziskuje, zakaj ženske ne zmorejo oditi iz odnosa, čeprav niso ljubljene, ampak vedno znova ponižane, osramočene in zlorabljane tako psihično kot fizično. »Zakaj ženske opravičujejo nesprejemljivo obnašanje svojih partnerjev? Ker so se tega naučile v otroštvu, od mame, ki je vedno opravičevala očetovo vedenje. Če bi te ženske rekle, da je partnerjevo početje neopravičljivo in da so pravzaprav zlorabljane, bi imele občutek, da so izgubile idealno podobo svojega partnerja. S tem, ko branijo njegovo obnašanje, ohranjajo odnos, ki ga v resnici nikoli ni bilo. Poleg tega nase velikokrat prevzamejo vso krivdo. Čeprav jih je strah, da bi ostale same, so že same. Ne fizično, ampak čustveno.«

Ranljivost dovoljena

Dekleta, ki komaj vstopajo v partnerski odnos, nanj gledajo skozi izkušnjo, ki so jo dobile v družini, skozi odnos med mamo in očetom. Če je bil ta zgleden, bo tudi ona pričakovala takšnega, če pa je doma ponotranjila vzorec mamine podrejenosti, bo to verjetno prenesla in dovolila tudi v svojem partnerstvu. Na kaj naj bodo torej pozorna zaljubljena mlada dekleta? Kaj kaže na to, da zveza nima srečne prihodnosti? Kakšen je osrečujoč partnerski odnos? »Izpolnjujoč in zadovoljujoč partnerski odnos je tisti, v katerem si lahko ranljiv. To pomeni, da lahko partnerju poveš, izraziš čisto vsa svoja čutenja in on to sprejme, razume. V nasilnih odnosih pa moški največkrat težko sprejme, da je ženska recimo žalostna, da izraža svoje potrebe. Vidi jo kot nekoga, ki je posesiven, ki ga želi zmanipulirati, ki ga izsiljuje s svojo 'občutljivostjo'. On tega ne prenese, ker tudi njegove ranljivosti (kot fantek ni smel jokati ali so bile njegove potrebe zavrnjene) nihče ni mogel zdržati. Biti ranljiv je zanj prenevarno.«

Trud obeh

Če je fant oziroma moški nerazumevajoč, celo nasilen (čustveno ali/in fizično) že prvič, ko je dekle oziroma ženska žalostna ali vznemirjena zaradi njegovega vedenja, je to prvi znak za alarm, poudarja Sanja Kranjc. Kaj kaže na to, da se bo odnos po vsej verjetnosti razvil v takšnega, v katerem bo zlorabljena? »Med drugim govorjenje, da je ona kriva za vse, prepričevanje, da bi bilo vse drugače, če bi bila ona drugačna, sramotenje, želja po omejevanju njenega družabnega življenja.« 
Nesoglasja so sestavni del vsakega odnosa, zato je včasih treba tudi kaj prespati, se pogovoriti, morda poiskati pomoč strokovnjaka, in ne takoj reči zbogom … Kako prepoznamo odnos, za katerega se (ne) splača truditi? "Če se za odnos ne trudita oba, se zanj ne splača truditi, saj to pomeni, da je oseba, ki se trudi, v tem odnosu sama. Pravzaprav odnosa takrat že ni več," je prepričana Sanja Kranjc.