Osamitev je nevarna
Sezonska ali zimska depresija se pojavlja v mesecih, ko je manj sončne svetlobe. Na njen pojav vpliva tudi zemljepisna lega, v skandinavskih državah je sezonska razpoloženjska motnja občutno pogostejša kot v južnejših državah, statistika kaže, da se zimska depresija raje loteva žensk in mlajših, v starostni skupini od 18 do 30 let. Z njo se sicer sreča do šest odstotkov populacije.
Porušen ritem
»Ko se simptomi depresivne motnje kažejo v določenem letnem času, najpogosteje je to jesen in zima, govorimo o sezonski motnji razpoloženja,« pojasnjuje dr. Saša Poljak Lukek, spec. zakonske in družinske terapije.
»Simptomi so dokaj podobni znakom depresije, torej upad zanimanja za okolico in motivacije, otožnost, brezvoljnost, moten ritem spanja, spremenjene prehranjevalne navade, lahko so prisotne tudi samomorilne misli, vendar simptomi sezonske motnje razpoloženja ob prehodu v drugi letni čas izzvenijo. Strokovnjaki pojav najpogosteje pojasnjujejo s spremembo v notranjem biološkem ritmu, ki je posledica zmanjšane izpostavljenosti dnevni svetlobi.«
Motnja nase najizraziteje opozori s porušenim osnovnim ritmom sanja in hranjenja, nadaljuje sogovornica: »Če oseba naenkrat postane nespečna ali zjutraj ne more vstati, izgubi apetit ali pa se ji apetit opazno poveča, poleg tega pa ne kaže volje in motivacije za spremembo, lahko pomislimo na možnost razvoja motnje. Posameznik se največkrat zapre v svoj svet otožnosti in brezvoljnosti. Vsak poskus pomoči druge osebe lahko doživi kot lastno nesposobnost in krivdo, kar ga še bolj porine v depresivno razpoloženje.« Posameznik izgubi veselje za stvari, ki se jim je nekoč rad posvečal, primanjkuje mu energije, pri vsakodnevnih opravilih se težko osredotoča, težko obvladuje stres, ima željo po samoti, zmanjša se mu tudi spolni apetit.
Prvi znaki sezonske depresije se običajno pojavijo že novembra, vrhunec doseže januarja in februarja, do marčevskega sonca pa počasi začne izzvenevati. Posameznika je treba spodbuditi k spremembi prehrane in povečanju telesne dejavnosti na prostem, sploh čez dan, na njegovem krožniku naj bodo ogljikovi hidrati za dvig serotonina ter čim več sadja in zelenjave. Spalni cikel naj si poskuša urediti z zgodnjim vstajanjem, da ujame čim več dnevne svetlobe in ima dovolj časa za telesno dejavnost. Spodbujajmo ga k druženju in sproščanju, tudi z eteričnimi olji, ki jih lahko dodaja v kopel, mnogi se zatekajo k svetlobni terapiji z lučjo, ki oddaja spekter, podoben sončni svetlobi. A včasih vse to ne zaleže, takrat je nujna pomoč strokovnjaka.
»Če oseba očitno postane nefunkcionalna pri delu, socialnih stikih in celo pri skrbi zase, je nujna zdravniška pomoč,« svetuje terapevtka. »S farmakološko obravnavo se ji omogoči, da se hormonsko ravnovesje v možganih spet vzpostavi in da je sposobna poskrbeti zase. Enako pomembna je socialna komponenta. Oseba potrebuje sogovornika, ki je ne obsoja in ki ji pomaga razumeti stanje, v katerem se je znašla. Če najbližji tega ne zmorejo, je pomembno, da si poišče tudi psihoterapevtsko pomoč, katere cilj je, da najprej razume svoje stanje, prepoznava ogrožajoče dejavnike in začne z novimi izkušnjami in razumevanjem nadzorovati svoje življenje.«
Oseba potrebuje sogovornika, ki je ne obsoja in ki ji pomaga razumeti stanje, v katerem se je znašla.
Tako kot pri vsaki duševni motnji lahko tudi pri sezonski motnji razpoloženja pričakujemo slabši izid, če je pridružena kateri drugi motni ali bolezni, sklene sogovornica: »Tako kot depresija se tudi sezonska motnja razpoloženja pridruži motnji odvisnosti, anksiozni motnji ali kateri drugi. Takrat je še zlasti pomembno, da oseba pravočasno poišče ustrezno pomoč zdravnika.«
