Otrok se uči plavati skozi zabavo in igro
V teh dneh, ko se morje v naši bližini bliža 30 stopinjam, nam skok v vodo ne prinese osvežitve. A čeprav odrasli nad tem nekoliko godrnjamo, je to kot nalašč za otroško čofotanje, saj najmlajših v morju zlepa ne zazebe. Zakaj ne bi tega izkoristili in z otrokom naredili prvih korakov v svet plavanja! To je ne nazadnje ena osnovnih veščin, ki jo je že zaradi varnosti nujno znati in je tudi odlična oblika športa. Seveda pa je tudi noro zabavno in kot to, zabavo, plavanje otroku tudi predstavimo.
Enoznačnega odgovora, kdaj otroka učiti plavati, ni. Strokovnjaki so sicer enotni, da je pravi čas nekje od četrtega leta dalje, toda v praksi je vsak otrok na ta korak pripravljen ob svojem času, zato ga v to nikakor ne silimo. Dosegli bi namreč ravno nasprotno, saj bi se tako lahko celo začel bati vode.
Začnimo počasi in z obilico potrpljenja. V prvem koraku poskrbimo, da se bo otrok v vodi počutil udobno, prijetno, skoraj kot ribica. To je morda nekoliko bolj enostavno v kopalni kadi ali bazenčku na vrtu s sladko vodo, saj ga bo v morju skoraj gotovo nekoliko motila slana voda, ki draži oči, a po drugi strani je – tako mu to naslikajmo – plavanje v morju vendar velikanska pustolovščina, na kateri bo morda srečal pisane ribice, morebiti Nema in Dori, ter celo morsko deklico!
Začnemo seveda v plitvini. Tu naj po mili volji brca, čofota, šprica. Tako se bo na vodo navadil, se v njej začel počutiti varnega, se z njo spoprijateljil. Že tu našega bodočega plavalca spodbujajmo, da si morda s kanglico zlije vodo na glavo in se začne navajati na sprva neprijeten občutek, ko gre voda v oči, ušesa in usta. In če na to še ni pripravljen, naj to naredi vam. V polivanju in špricanju mamice ali očka, ki se ob tem seveda smeji, bo gotovo cvilil od navdušenja ter bo to prej ali slej želel preizkusiti tudi sam.
Otroka nikoli ne puščajmo v vodi samega, vselej moramo biti tik ob njem.
Delajmo mehurčke
Tako. Z vodo smo prijatelji. Zdaj lahko stopimo stopničko višje ter se naučimo delati mehurčke, s čimer postopoma pridemo do tega, da bo v vodo potopil cel obraz. A začnimo na začetku, morda sprva le z zajetjem vode z dlanmi, v kar piha mehurčke. Morda ob tem oponaša motor ali avto ali se pretvarja, da piha svečko na rojstnodnevni torti.
Ne pozabite, učenje naj bo zabava! Ko bo pripravljen, lahko dela mehurčke na morski gladini, nato pa bo morda že pogumno zajel sapo in pod vodo potopil kar celotni obrazek. Pri tem pazimo, da zrak piha ven (dela mehurčke), da ne bi pogoltnil morske vode; to sicer ni nič hudega, ni pa prijetno. In čeprav nam morda zveni neprijetno, naj se počasi navaja, da pod vodo tudi gleda. V morje lahko vržemo nekaj igračk, ki naj jih »iztavha«. Lahko nam iz rok pade školjka in jo reši iz vode. Lahko se gremo igrico ugibanja, ko pove, koliko prstov mu kažemo pod vodo. Vse, seveda, počnemo v plitvi vodi, morda do kolen.
Spretnost, ki jo mora osvojiti, še preden se začne učiti plavanja in različnih plavalnih tehnik, je brcanje. Začnemo sede v vodi. Ko rečemo zdaj!, naj začne brcati, kot bi bile njegove nožice motor gliserja. Ob besedici stop naj noge obmirujejo. Nekoliko pogumnejši se lahko v vodo uležejo in se z rokama usidrajo na morsko dno, da na mestu na gladini zalebdijo in tudi v tej poziciji na vadijo brcanje. Tako bodo prej ali slej pripravljeni na to, da se nekoliko odženejo in z brcanjem premagajo meter ali dva, lahko tudi ob pomoči črva ali plavalne deske. To bo marsikomu lažje osvojiti kot lebdenje na hrbtu, saj lahko v katerem koli trenutku stopi na tla.
Vsak otrok je na ta korak pripravljen ob svojem času, zato ga v to nikakor ne silimo.
