Parazitska gozdna cvetača

Borovega glivca (Sparassis crispo) je prvi opisal Franz Xaver Freiherr von Wulfen, botanik in jezuitski duhovnik, ki je večino svojega odraslega življenja raziskoval floro avstrijskih Alp. Leta 1921 ji je veliki švedski mikolog Elias Magnus Fries odobril to ime, veljavno je še danes.

Splošno ime Sparassis pomeni trgati, saj so lističi gobe neenakomerno razporejeni in raztrgani, Crispa pa pomeni fino zvijanje, saj so lističi ali vejice precej upogljive in zvijajoče se. V ameriško govorečih deželah ga imenujejo tudi lesna cvetača. Trosnjak lahko zraste dokaj velik, do 25 cm visoko in do 40 cm v premeru. Vejice rastejo iz skupnega beta, so kremno bele in precej krhke v mladosti, pozneje postanejo bolj žilave. Proti vrhu se razširijo in nakodrajo, površina je gladka, robovi pa ostri in precej nakodrani. V starosti postanejo bolj rjavi. Trosovnica je po vsej površini vejic. Bet je kratek ali ga skoraj ni, videti je bolj kot neka belkasta kepa, iz katere poganjajo vejice. Je bel in včasih zelo globoko zakopan v zemljo oz. do korenin drevesa. Meso je belkasto do okrasto, prožno in vlaknasto. Je prijetnega vonja in okusa. Goba raste na borovih koreninah, redko na štorih; je huda zajedavka oz. parazit na borovih koreninah. Raste poleti do pozne jeseni, pred leti smo jo našli tudi v eni od toplejših zim. Je užitna, zelo močnega, posebnega in dobrega okusa, uporabna za vse vrste jedi, najboljša v golažu, mlada tudi ocvrta. Jo je pa precej težko čistiti, saj je običajno polna peska, prsti, iglic in raznih nepovabljenih gostov.




Jelkov glivec (Sparassis nemecii) je prav tako zajedavska goba. Velika je do 25 cm in do 40 cm v premeru in do 1 kg težka. Vejice so podobne borovemu glivcu, vendar so precej bolj sploščene, pahljačaste in loputaste, svetlo kremaste, bolj svetle. Trosovnica je na površini pahljačastih vejic. Bet je majhen, debel, bele barve, močan, iz njega raste veliko vejic. Meso je belo, žilavo in precej voskasto. Ima okus po orehih in prijeten vonj. Goba je užitna, lahko jo sušimo. Raste pozno poleti in jeseni v iglastih gozdovih, ob koreninah, posamično ali po dve skupaj. Ker sta obe gobi užitni, ni nevarnosti zamenjave s katero strupeno vrsto, saj je med glivci ni; pri nas raste še hrastov glivec (Sparassis laminosa), ki pa ga ne najdemo tako zelo pogosto.

Za poskus še en recept za pripravo ocvrtega borovega glivca z jajcem: potrebujemo 400 g gobe, 1 jajce, pol žlice olja, peteršilj, sol in poper. Gobo najprej dobro očistimo, nato jo narežemo na poljubno velikost, če imamo zelo velik primerek, so lahko rezine tudi do 2 cm debele. Jajce damo v skledo, stepemo in vanj potopimo koščke gob, dokler jih ne pokrijejo. V ponvi segrejemo maslo in gobo ocvremo z obeh strani, dokler ni zlata in hrustljava, približno dve minuti na vsaki strani. Pred serviranjem solimo, popramo in potresemo s peteršiljem, po želji še s česnom. Postrežemo s črnim kruhom ali popečenim toastom. Pa dober tek želim!