Pekoča semena in rumeno rjava pasta
Gorčica dobro vpliva na prebavo, zato je redna spremljevalka težkih, mastnih jedi, zlasti klobas; uživamo pasto in semena pa tudi olje
Odpri galerijo
Gorčica spada med najstarejše uporabljane začimbe, stari Grki so jo čislali že v 4. stoletju pred Kristusom, uporabljali so jo kot zdravilo. Tudi stari Rimljani so z njo zdravili, šele pozneje se je iz hišne lekarne preselila v kuhinjo, kjer je kmalu prevzela primat med ostrimi začimbami. Resnici na ljubo je bila poleg hrena edina huda, saj je poper prišel v Evropo pozneje.
Danes jo največ uporabljamo pripravljeno v pasti značilne, rumenkasto rjave oziroma zelene barve, za katero se je prijelo ime zenf, kar je le popačenka iz nemščine. Poleg tega uporabljamo semena, zmleta v prah ali cela. Iz njih lahko brez velikega truda vzgojimo okusne in zdrave kalčke, s katerimi obogatimo zimski jedilnik, zlasti solate.
V svetu je znanih več vrst gorčice, pripravljenih iz različnih semen in po različnih recepturah, razlikujejo se predvsem po pikantnosti. Gorčično seme je konzervans, zato je nepogrešljivo pri različnih shrankih v kisu, zlasti kumaricah pa tudi gobah.
V zadnjem času lahko pri nas dobimo gorčično olje, ki ima specifičen okus, ponaša pa se z zdravilnimi lastnostmi. Njegova dobra lastnost je tudi, da ga lahko segrevamo na visoke temperature brez strahu, da bi postalo škodljivo za naše zdravje.
Gorčica izhaja iz južne Evrope in Azije, gojimo pa jo lahko tudi pri nas. Če se odločimo za to, bomo uživali tudi v lepih rumenih cvetovih in se osvežili s pikantnimi mladimi listi. Poznamo belo, rjavo in črno gorčico, najbolj razširjena je bela. Sejemo jo na gosto, kot redkvico zgodaj spomladi, v Primorju oziroma v krajih z milimi zimami pa tudi jeseni. Alenka Kociper
Danes jo največ uporabljamo pripravljeno v pasti značilne, rumenkasto rjave oziroma zelene barve, za katero se je prijelo ime zenf, kar je le popačenka iz nemščine. Poleg tega uporabljamo semena, zmleta v prah ali cela. Iz njih lahko brez velikega truda vzgojimo okusne in zdrave kalčke, s katerimi obogatimo zimski jedilnik, zlasti solate.
Tudi na kruhu
Gorčico oziroma pasto uporabljamo kot dodatek k mesu, poda se zlasti h klobasam in hrenovkam, nepogrešljiva je v hot dogu. Mnogi prisegajo, da je treba z njo namazati meso pred peko na žaru. Ta kombinacija ni nastala le zaradi okusa, temveč zato, ker gorčica dobro vpliva na prebavo in razstruplja telo, tako da je dobra protiutež mastnemu mesu. Dobro se poda tudi k siru in jajcem ter ribjim jedem. Če v hladilniku ni drugega namaza, lakota pa je velika, si gorčično pasto na tanko namažemo na kruh. Gorčica je tudi pomemben dodatek k različnim prelivom za solate.V svetu je znanih več vrst gorčice, pripravljenih iz različnih semen in po različnih recepturah, razlikujejo se predvsem po pikantnosti. Gorčično seme je konzervans, zato je nepogrešljivo pri različnih shrankih v kisu, zlasti kumaricah pa tudi gobah.
V zadnjem času lahko pri nas dobimo gorčično olje, ki ima specifičen okus, ponaša pa se z zdravilnimi lastnostmi. Njegova dobra lastnost je tudi, da ga lahko segrevamo na visoke temperature brez strahu, da bi postalo škodljivo za naše zdravje.
Gorčica izhaja iz južne Evrope in Azije, gojimo pa jo lahko tudi pri nas. Če se odločimo za to, bomo uživali tudi v lepih rumenih cvetovih in se osvežili s pikantnimi mladimi listi. Poznamo belo, rjavo in črno gorčico, najbolj razširjena je bela. Sejemo jo na gosto, kot redkvico zgodaj spomladi, v Primorju oziroma v krajih z milimi zimami pa tudi jeseni. Alenka Kociper