Perfekcionisti živijo naporno življenje

Perfekcionizem oziroma težnja narediti stvari čim bolj popolno, se odraža na mnogotere načine. Številni avtorji predlagajo več klasifikacij, a v grobem govorimo o prilagojenih in neprilagojenih oblikah perfekcionizma. Kot vsaka lastnost ima tudi ta dobre in slabe strani. Prilagojeni perfekcionisti imajo sicer visoke standarde, vendar so kljub temu funkcionalni in jim uspe naloge opraviti v predvidenih rokih. Če jim ne uspe, to zanje ne pomeni osebne katastrofe. Zavedajo se svojih močnih področij in zmorejo do neke mere shajati tudi s svojimi pomanjkljivostmi. Ko je perfekcionizem pretiran, pa postane neprilagojen, pravi psihologinja dr. Tjaša M. Kos.

»Posameznika takrat želja po doseganju visokih standardov pripelje do čezmernega ukvarjanja s popolnostjo pri podrobnostih, ki niso pomembne – včasih do te mere, da vlaga v projekte absolutno preveč energije. To zahteva ogromen napor, ki je lahko tako velik, da se posameznik nalog sploh ne loti, saj ga je preveč strah neuspeha oziroma tega, da bi bile stvari nepopolne.«
 

Trpljenje, stiska, praznina

Posamezniki, ki trpijo za perfekcionizmom, živijo zelo naporna, hkrati pa tudi nezadovoljujoča življenja. Iluzija, da bodo ubežali očitkom notranjega kritika in občutkom manjvrednosti, če bodo ohranjali popolni videz ali dosegali izjemne rezultate, se vedno znova razblini. Popolnost je nemogoče doseči – ne glede na to, kako si prizadevamo. Značilno je, da navzven njihova eksistenca deluje čudovito, brezhibno, za fasado pa se skrivajo trpljenje, stiska in – praznina, perfekcionizem opiše Kosova.



»Občutki manjvrednosti, sramu, krivde, neustreznosti so stalnica. Zato imajo takšni posamezniki neredko precej osiromašeno življenje. Aktivnosti so preprosto prenaporne. Zaradi visokih standardov se nimajo ne časa ne energije ukvarjati z različnimi stvarmi, ki bi jih veselile in jim izpolnjevale življenje. Pogosto so omejeni, se fokusirajo na en vidik življenja – neredko na delo ali na gospodinjstvo, otroke.« Odvisno od stopnje izraženosti lahko perfekcionizem prodre v sleherno poro življenja – po načelu: »V redu sem samo, če sem popoln, popolna.« Takšno življenje pa je zelo naporno.
 

Trpi tudi zdravje

Perfekcionizem lahko prizadene tako fizične kot psihične vidike posameznikovega zdravja in blagostanja, saj je povezan z veliko mero stresa, pravi psihologinja. »Stalna napetost, izčrpavanje in aktivacija simpatične veje avtonomnega živčnega sistema, ki je povezana s stanjem povečane pripravljenosti organizma – ob tem redka, kratkotrajna obdobja zadovoljstva –, se povezujejo z vsemi tegobami in boleznimi, ki so značilne za visoke stresne obremenjenosti – od visokega krvnega tlaka do prebavnih težav, glavobolov, težav z želodcem, slabšim imunskim sistemom in težjim pooperativnim okrevanjem.«



Pri perfekcionistih so pogoste težave pri kroničnih boleznih, značilni pa sta tudi nižje subjektivno blagostanje in zadovoljstvo z življenjem. Se pa perfekcionizem pogosto povezuje tudi s težavami na področju mentalnega zdravja. Taki ljudje imajo lahko več težav z izgorelostjo, depresijo, tesnobo, motnjami hranjenja. Zelo značilne pa so tudi težave na področju samopodobe in v medosebnih odnosih.