Petdeset oblizov

Najbolj priljubljena poletna sladica je ... Seveda, sladoled. O njegovem nastanku kroži več zgodb, začelo naj bi se pred več kot tri tisoč leti na Kitajskem: tamkajšnji vladarji so se sladkali z zmrznjenim snegom, v katerega so vmešali sadje, vino in med. V starem Rimu je cesar Neron oboževal limonov sorbet s pretlačenimi malinami in rožno vodo. Italijani so sladico povzdignili v kulinarično mojstrovino, ob kateri vzdihujemo še danes: dodali so mu mleko in sladoled je tako postal bolj kremast. Nekoč je veljal za luksuz, saj so bile številne sestavine uvožene in zato drage.

Kako je nastal kornet?

Na svetovni razstavi v St. Louisu 1904. je prodajalec sladoleda ostal brez posodic, pa je pek vafljev priskočil na pomoč: pečene vaflje je zvil v kornet. In kako je nastal sladoled na palčki? Naključno: neke zimske noči je 11-letni Frank Epperson na terasi pustil kozarec soka, v katerem je bila palčka za mešanje, naslednje jutro pa ga je pričakala zmrzlina. Tako smo nekoč Slovenci rekli sladoledu, tistemu na palčki pa Slovenci pravimo kar lučka. Mimogrede: 1. januarja letos je bilo v Sloveniji 568 Lučk, 60 Maximov, 369 Tomov, pa 27 prebivalcev s priimkom Kornet in 79 takih, ki se pišejo Ježek, je sporočil Statistični urad RS (Surs). V Sloveniji sta dve naselji Planica, in sicer v občinah Kranj in Rače - Fram, imamo še Otočec in Piran, še pravijo pri Sursu.

Največ ga poližejo na Novi Zelandiji: povprečni prebivalec v enem letu poje 28,4 litra sladoleda, povprečen Slovenec si ga privošči 3,9 litra na leto. Obstaja več kot tisoč okusov, tudi po česnu in siru, a najbolj priljubljena je vanilja, na drugem mestu je čokolada. Čokoladni je sicer starejši kot vaniljev. Da pojemo kepico sladoleda, jo povprečno obliznemo 50-krat. In si s tem včasih pridelamo glavobol, zamrznjene možgane, kot radi rečemo: to se zgodi, ko prehitro ližemo sladoled in se ta prime neba v ustih.