Pijače pasjih dni

V letih moje mladosti pomaranče niso spadale v košarico sadja, ki naj bi bila vedno na mizi. Starši so sočne agrume kupili kvečjemu pozimi, nikakor pa ne poleti, ko smo med čakanjem na prvo zrelo grozdje jedli cimberje, stikali za robidnicami in za žejo glodali nezrela jabolka. Za žejo smo pili vodo, cenili pa smo tudi nesladkano ječmenovo kavo, cikorijo. Bovla z breskvami in vinom je bila sladek poobedek, otroci smo dobili malinovec. Sodavičar v vasi je pripravljal pašareto, ki je bila s svojo umetno barvo kot pijača s kakega drugega planeta, katere recept so na Zemljo prinesli junaki nadaljevanke Izgubljeni v vesolju. Doma smo si svežino na osnovi sintetičnih arom in barvil lahko pričarali s praški fla-vor-aida v sladkani vodi, kmalu zatem pa so nas reklame v stilu »če sonce žge, potem je vroče, in če je vroče, vsakdo se po svoje ohladiti hoče« prepričale, da je za žejo najboljša oranžada. Na pot smo jo nosili v samostoječih plastičnih doypackih, katerih ostanki še danes trohnijo ob priljubljenih planinskih poteh in zbirališčih.

Potem so se lepega dne pojavili sirupi Jaffa, polnjeni v težke steklenice, in obnoreli staro in mlado. Naš planinski mentor Ciril Magajna nas je nekega poletja zbral z nalogo, da pomagamo obnoviti zaloge planinskega zavetišča na Krnu. Vsakemu je dal nekaj kilogramov tovora, nekemu fižol, drugemu moko ali krompir, meni sta pripadali dve steklenici pomarančnega sirupa. Kot junci smo zagnano korakali proti vrhu, vmes pa tudi počili. »Ne posedat', raje se samo naslonite na škarpo,« nam je velel izkušen planinski vodnik, ki pa ni mogel vedeti, da bo takšen počitek usoden za eno od jaff. Sladki sirup se je vpil v vso mojo prtljago, nato pa mi začel počasi polzeti po hrbtu, vse do čevljev. Ves lepljiv sem bil dobra vaba za muhe in brenclje, pošteno pa sem se lahko spral šele nekaj ur pozneje v Krnskem jezeru, ki najverjetneje še od takrat slovi po nekoliko bolj sladki vodi.
Nič čudnega torej, če nisem po planinskih domovih nikoli naročal oranžade, čeprav je moralo miniti še kakšno leto, da sem vzljubil pivo. In kdor pravi, da prvega ne pozabiš nikoli, ima povsem prav. Še vedno se spominjam, da sem prvič z užitkom spraznil steklenico piva v koči pod Kremžarjevim vrhom, kjer sva s prijateljem Igorjem Milostom nazdravila uspešnemu zaključku prečenja Pohorja. Kar ni sicer kakšen hribolaški podvig, toda ker sva istočasno nabirala žige Slovenske planinske poti in Transverzale kurirjev in vezistov NOV, ki se nista povsod prekrivali, sva morala pogosto lomastiti po brezpotjih in uporabljati strme gozdne vlake, tako da je bila pot zahtevnejša, kot če bi po eni ali drugi trasi šla iz Maribora do Slovenj Gradca.

Od takrat je steklenica ali pločevinka piva postala moja redna pijača med postanki v planinskih postojankah, le enkrat sem pil zgolj čaj. Brez pametnega razloga sem se v zavetišču pod Špičkom odpovedal hmeljnemu napitku, nato pa o njem sanjal skoraj ves čas spusta z Jalovca čez Kotovo sedlo v dolino Loške Koritnice. Pa ne zgolj o pivu. Da bi preganjal misel na žejo, sem se poskušal domisliti užitkov ob pitju osvežilnih pijač, pa tudi tega, kdaj in kje sem jih prvič pil. Na navadno vodo nisem pozabil: priklical sem si barvne odtenke bistrih tolmunov, šumeče slapiče gorskih potokov, zbiranje kapljic vode iz talečih se ledenikov, toda če bi lahko računal na pomoč duha iz Aladinove svetilke, bi mu naročil, naj me ponese v Sarajevo, v Baščaršijo, na kozarec ali dva boze.

Kako prijetno odžeja ta preprosta pijača iz koruzne moke in sladkorja, ki s pomočjo kvasa fermentirata v navadni vodi. Brez barvil in dodatkov je prava zmagovalka poletja, toda očitno je premalo umetna, da bi jo pripravljala in ponujala velika industrija. No ja, bo pa treba zavihati rokave in jo zvariti, še preden mine pasja vročina, ki je vsaj za to dobra, da ob poplavi energijskih napitkov cenimo tudi tiste, ki nas osvežijo.