ZAČIMBA
Piment, sozvočje štirih začimb
Poprovim zrnom podobni suhi plodovi pimenta v sebi mešajo okus klinčkov in popra, dišijo pa kot mešanica klinčkov, cimeta in muškatnega oreška.
Odpri galerijo
V kuhinji uporabljamo tako mletega kot celega. FOTOGRAFIJE: Guliver/Getty Images
V iskanju začimb, ki jih v slovenski kuhinji ne uporabljamo prav pogosto, slej kot prej naletimo na piment, zanimivo začimbo iz tropskih gozdov, ki združuje kar štiri različne vonje in okuse.
Drobni plodovi, malo večji od poprovega zrna, rastejo na drevesu pimetovec, ki uspeva v tropskih predelih Srednje Amerike, kjer ga tudi največ porabijo. V pimentu zaznamo klinčke, cimet, muškatni orešek in poper, zaradi česar se začimba v angleščini imenuje allspice, uporabljajo pa ga pri pripravi tako slanih kot sladkih jedi. Nekoč so ga južnoameriški Indijanci dodajali čokoladi za aromo.
Plodove pimenta nabirajo še povsem zelene in jih potem sušijo na soncu, dokler ne porjavijo in postanejo podobni poprovim zrnom. Piment lahko kupimo v zrnju ali mletega, vendar je bolje kupovati celega in ga po potrebi sproti mleti. Tako bomo zagotovili njegovo svežino, hkrati pa bomo res prepričani, da smo kupili čisti piment, in ne morda kakšne cenejše mešanice.
Cele plodove hranimo v shrambi ali kuhinji na sobni temperaturi, mletega pa je bolje spraviti v hladilnik v dobro zaprti posodi.
Celega uporabljamo predvsem za mesne jedi, tudi divjačinske, dodajamo ga v marinade in omake in k dušenemu mesu, ponekod pa tudi v salame in krvavice. Mletega dodajajo zlasti k pikantnim ribjim jedem, pa tudi v sladice, zlasti v drobno pecivo, dobro se ujame tudi z okusom medu.
Pimenta ne najdemo le v ameriški kuhinji, temveč je priljubljen tudi v Indiji in na Bližnjem vzhodu, kjer je pomemben dodatek k piščančjemu kariju pa tudi riževim jedem.
Seveda so si ga prisvojili tudi Evropejci, zlasti je značilen za švedsko in angleško kuhinjo. S pimentom lahko začinimo različne juhe in omake, poseben okus daje v kis vloženim vrtninam, na primer kumaram ali papriki.
Poleg odličnega in posebnega okusa in arome ima številne zdravilne učinke, ker deluje protibakterijsko, je uporaben tudi za zaščito živil pred različnimi bakterijami, na primer salmonelo.
Ker je začimba, skoraj ni verjeti, da bi ga uživali v velikih količinah, pa vendar naj opozorimo, da lahko povzroči težave v prebavnem traktu, zato se ga naj izogibajo bolniki z rano na želodcu in drugimi boleznimi prebavil.
V kuhinji uporabljamo tako mletega kot celega. FOTOGRAFIJE: Guliver/Getty Images
Drobni plodovi, malo večji od poprovega zrna, rastejo na drevesu pimetovec, ki uspeva v tropskih predelih Srednje Amerike, kjer ga tudi največ porabijo. V pimentu zaznamo klinčke, cimet, muškatni orešek in poper, zaradi česar se začimba v angleščini imenuje allspice, uporabljajo pa ga pri pripravi tako slanih kot sladkih jedi. Nekoč so ga južnoameriški Indijanci dodajali čokoladi za aromo.
Plodove pimenta nabirajo še povsem zelene in jih potem sušijo na soncu, dokler ne porjavijo in postanejo podobni poprovim zrnom. Piment lahko kupimo v zrnju ali mletega, vendar je bolje kupovati celega in ga po potrebi sproti mleti. Tako bomo zagotovili njegovo svežino, hkrati pa bomo res prepričani, da smo kupili čisti piment, in ne morda kakšne cenejše mešanice.
Obvezen je v nekaterih salamah.
Cele plodove hranimo v shrambi ali kuhinji na sobni temperaturi, mletega pa je bolje spraviti v hladilnik v dobro zaprti posodi.
Celega uporabljamo predvsem za mesne jedi, tudi divjačinske, dodajamo ga v marinade in omake in k dušenemu mesu, ponekod pa tudi v salame in krvavice. Mletega dodajajo zlasti k pikantnim ribjim jedem, pa tudi v sladice, zlasti v drobno pecivo, dobro se ujame tudi z okusom medu.
Pimenta ne najdemo le v ameriški kuhinji, temveč je priljubljen tudi v Indiji in na Bližnjem vzhodu, kjer je pomemben dodatek k piščančjemu kariju pa tudi riževim jedem.
Kupimo cele plodove in jih po potrebi sproti meljemo.
Seveda so si ga prisvojili tudi Evropejci, zlasti je značilen za švedsko in angleško kuhinjo. S pimentom lahko začinimo različne juhe in omake, poseben okus daje v kis vloženim vrtninam, na primer kumaram ali papriki.
Poleg odličnega in posebnega okusa in arome ima številne zdravilne učinke, ker deluje protibakterijsko, je uporaben tudi za zaščito živil pred različnimi bakterijami, na primer salmonelo.
Lepo se dopolnjuje z drugimi začimbami.
Ker je začimba, skoraj ni verjeti, da bi ga uživali v velikih količinah, pa vendar naj opozorimo, da lahko povzroči težave v prebavnem traktu, zato se ga naj izogibajo bolniki z rano na želodcu in drugimi boleznimi prebavil.
