Pljučnica ni hec, treba jo je preležati

Pljučnica je nevarna bolezen, ki lahko prizadene celotna pljuča ali le njihov del. Razvije se dokaj hitro in lahko prizadene ljudi vseh starosti, bolj ogroženi pa so otroci in starejši ter tisti s kroničnimi boleznimi in oslabljenim imunskim sistemom. V jesensko-zimskem obdobju smo zaradi spremembe letnega časa in temperatur za različne okužbe dovzetnejši vsi, opozarja Irena Kumelj, dr. med., spec. pediatrije iz Medicinskega centra Barsos.

Običajno poteka brez zapletov

»Dejstvo je, da lahko človek vdihne tudi lastne bakterije in viruse, ki so v nosu oziroma grlu, kar pomeni, da gre za samookužbo. Ni torej nujno, da dobimo pljučnico od druge osebe. Možnosti zanjo je vsekakor več, če nimamo dobrega imunskega sistema in se bakterije ter virusi začnejo razmnoževati v pljučih. Več mož­nosti za okužbo je na krajih, kjer se zadržuje veliko ljudi, na primer v šolah, vrtcih in domovih za starejše občane. Pljučnico lahko povzročajo tako virusi kot bakterije,« pojasnjuje sogovornica in pristavlja, da nas na virusno pljučnico običajno opozarjajo slabo počutje, mišična oslabelost, oteženo dihanje, suh kašelj in rahlo povišana telesna temperatura.

»Bakterijska pljučnica ima bolj očitne simptome, ob povišani telesni temperaturi so to še mrzlica, kašelj z gnojnim izcedkom ali brez, težko dihanje, bolečine v prsih, ki se običajno stopnjujejo ob globokem vdihu, zadihanost brez telesnega napora.«

Večina ljudi jo preboli brez zapletov, kot rečeno, pa so za težji potek bolj ogroženi tisti s kronično boleznijo in oslabelim imunskim sistemom, starejši od 65 in otroci, mlajši od dveh let: »Lahko se pojavijo dodatni simptomi, kot so zmedenost pri zaznavanju časa, kraja ali znanih oseb, pešanje ledvic, oteženo ali izredno hitro dihanje, padec telesne temperature, bitje srca pod 50 ali nad 100 utripov na minuto. Pri otrocih moramo biti pozorni še na pretirano zaspanost, otopelost, dehidracijo in nizko raven kisika v krvi,« pojasni pediatrinja in pristavi, da družinski zdravnik tipično bakterijsko pljučnico hitro prepozna oziroma sliši, zato za uvedbo zdravil včasih niti ne potrebuje laboratorijske preiskave: »Drugače je pri atipični pljučnici, ki se rada skrije celo v krvi. Pri zdravljenju je pomembno, da zdravnik najprej določi, od kod pljučnica izvira. Če je bila pridobljena v domačem okolju, predpiše antibiotik penicilin. Če ne pomaga, lahko antibiotik zamenja. Pri pljučnici so ključni izogibanje naporu, počitek in uživanje dovolj tekočine.«

Upoštevanje zdravnikovih navodil in jemanje predpisanih zdravil nam bosta omogočili zanesljivo okrevanje. A če pljučnice ne preležimo in se ne pozdravimo do konca, se nam lahko bolezen ponovi, sklene Kumljeva: »Da preprečimo ponovno obolenje, se priporočajo skrb za dobro higieno rok in kašlja pri vseh članih gospodinjstva, redno prezračevanje vseh prostorov v hiši, izogibanje zaprtih prostorov z veliko ljudmi, uživanje zdrave prehrane z veliko sadja in zelenjave ter zadosten vnos tekočine.«