Po čebeljih pikih mu je revma popustila

Slovenski čebelarji, posebno tisti, ki se ob čebelah in panjih posvečajo apiterapiji, so bili v zadnjem letu deležni pomembnih sprememb. Prav tako je razveseljivo, da se hkrati z apiterapijo povezuje čebelarski turizem.

Spomnimo: aprila lani so apiterapijo, kar je še posebno zanimivo, vpisali v slovenski register žive kulturne dediščine. »Apiterapija obsega na tradicionalnih znanjih, izkušnjah posameznikov in kliničnih raziskavah temelječe preventivne in kurativne metode zdravljenja ljudi in živali s pomočjo zdravilnih učinkovin čebeljih pridelkov in čebel. V ožjem pomenu besede gre za metode zdravljenja, s katerimi se ukvarjajo čebelarji apiterapevti. Nekateri čebelji pridelki so v rabi za samozdravljenje in kot del komplementarne medicine,« so zapisali v obrazložitvi.

Že v 18. stoletju

Za apiterapijo je pomembno, da so čebelji pridelki kakovostni in pridobljeni skladno z dobro čebelarsko prakso. »Čebelji pridelki, kot so med, cvetni prah, propolis, čebelji vosek, matični mleček, čebelji strup in apilarnil, sok iz osem dni starih trotovskih ličink, so v rabi za preprečevanje in zdravljenje različnih bolezni. Najbolj razširjena in vsestranska je notranja in zunanja uporaba medu. Propolis spada med odlična sredstva z antibiotičnimi učinkovinami, čebelji strup pa se uporablja zlasti za zdravljenje revmatičnih obolenj,« lahko preberemo v obrazložitvi za vpis v register kulturne dediščine.


Zdravljenje z medom je v slovenski ljudski medicini prvič izpričano v 18. stoletju, številnejši pa so viri iz 19. stoletja. Med je bil poleg uživanja splošno v rabi za zdravljenje različnih bolezni, za notranjo in zunanjo uporabo pri lajšanju različnih težav, vosek so uporabljali kot osnovo za razna mazila in obliže, sveče so bile prižgane pri obredih blagoslova. Slovenski čebelarji so dolžni veliko zahvalo Čehu dr. Filipu Terču, ki je bil revmatolog in apiterapevt. Rodil se je 30. marca 1844 v vasi Prapořištĕ na Češkem, umrl pa 28. oktobra 1917 v Mariboru. Na Dunaju je študiral medicino in bil 1869. promoviran. Leta 1875 je prišel v Maribor in se posvetil splošni zdravniški praksi, hkrati pa je bil velik ljubitelj čebel. Pod ravnateljem Henrikom Schreinerjem je od leta 1890 na moškem učiteljišču poučeval higieno in somatologijo, pomagal pa je tudi pri praktičnem pouku čebelarstva, saj je med drugim dijake navduševal za čebelarstvo. Leta 1878 je postal predsednik mariborske podružnice Štajerskega čebelarskega društva, hkrati pa je predano sodeloval v mariborskem kulturnem življenju kot predavatelj, pisec in planinec. Bil je član Slovanske čitalnice in med ustanovitelji Narodnega doma.

Revmatičnemu bolniku Terču so tovrstne tegobe po delu pri čebelah, kadar so ga opikale, popuščale, zato se je že v letih 1878 in 1879 poglobil v raziskovanje odnosa apitoksina, to je čebeljega strupa, do zdravega in bolnega organizma. Med letoma 1878 in 1887 je preveril 173 bolezenskih primerov, ki jim je apliciral 39.000 čebeljih pikov, do 1912. pa od 658 primerov 543 bolnikov ozdravil. S svojimi pravilno zastavljenimi ter načrtnimi eksperimenti in kritičnim kliničnim opazovanjem je na razmerju med apitoksini in revmatičnimi povzročitelji zgradil svojo čebeljo terapijo. Kakor je razvidno iz Terčevih spisov, je s tem hkrati utiral pot poznejši alergologiji in imunologiji, farmacevtsko industrijo pa posredno spodbudil k izdelavi apitoksinskih pripravkov.

Apiterapevtstvo postalo poklic

Svoj prispevek k vpisu apiterapije v živo kulturno dediščino je prispevala Čebelarska zveza Slovenije, ki si prizadeva za vključevanje te ponudbe v turizmu in razvoj apiturizma. Znotraj ČZS deluje komisija za apiterapijo, njena glavna naloga pa so promocija apiterapije, izobraževanje čebelarjev in sodelovanje s pristojnimi ministrstvi pri pripravi zakonodaje, ki ureja to področje. Komisijo za apiterapijo sestavljajo člani ČZS, ki jih predlagajo posamezna čebelarska društva.


A to še ni vse, saj so se slovenski čebelarji razveselili lanskega 28. oktobra. »Ministrstvo za zdravje je izdalo pozitivno mnenje na Poklicni standard in katalog standardov strokovnih znanj in spretnosti za apiterapevta oziroma apiterapevtko,« je sporočil predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč. »To je zgodovinski dan za slovensko čebelarstvo, predvsem apiterapijo.
Več kot šestletni trud je končno poplačan. To je ključni korak do nacionalne poklicne kvalifikacije apiterapevt oziroma apiterapevtka in s tem legalizacije apiterapije v Sloveniji.«


Sanje so postale resničnost konec januarja letos, ko so na Čebelarski zvezi Slovenije pozdravili novico o sprejetju poklicnega standarda apiterapevt oziroma apiterapevtka. Takrat je minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Janez Cigler Kralj izdal sklep o sprejetju poklicnega standarda apiterapevt oziroma apiterapevtka. Sledi še sprejetje tudi kataloga standardov strokovnih znanj in spretnosti za poklicno kvalifikacijo apiterapevt/-ka, nato se bo lahko začelo njeno izvajanje.