Po slovensko

Zadnje čase se mi je razkrilo par že znanih, a pozabljenih modrosti. Ne da bi jih posebno iskala, kar pojavile so se. Ena je ta, kako čudovita in raznovrstna je slovenska kuhinja. Ugotovila sem, da sem kar močno navezana na tradicionalne slovenske jedi, seveda na tiste, ki smo jih kuhali pri nas doma. Obdobje, ko smo se umikali drug drugemu in hodili na sprehod na balkon, je vzbudilo v meni močno potrebo po varnosti.

In tako sem se nekega jutra spomnila na močnik. Spet ena izmed modrosti, da imajo jedi, ki te spominjajo na otroštvo, pomirjevalen in tolažeč učinek. Skuhala sem ga za tri dni, kot v pravljici lonček, kuhaj! ga je bilo vedno več, kar gostil se je, prilivala sem vodo in mešala. Stara mama in mama sta močnik skuhali na vodi in zabelili s popraženimi koščki, ki so ostali pri sukanju močnika. Zadnji hip sem se spomnila, da je za jed odločilen peteršilj. Še sreča, da ga imamo na vrtu. Vonj peteršilja me najbolj spominja prav na močnik. Res nisem pričakovala, da bo tako dober, tako pravega okusa po močniku, kot se ga spominjam. Vrnitev močnika na moj seznam jedi za zajtrk je bila dokončna. In nič ga ni ostalo.

Sprožil se je val obujanja slovenskih receptov. Naenkrat mi je to postalo pomembno. Zjutraj sem skuhala žitno kavo iz praženega ječmena. Tudi zato, ker mi je prave zmanjkalo. Pripravila sem pražen krompir, solato iz rdeče pese, juho iz prve mlade zelenjave, malo graha, korenčka in drobnih krompirčkov. Pa prežganko. Potem dušeno zelje s krpicami, v katerem je veliko cele kumine in je nekateri ne marajo. Testene krpice sem razvaljala v strojčku, razrezala in jih nato sušila na kuhinjskih krpah. Bila jih je polna miza. Hitela sem skozi recepte in prišla do žgancev. Seveda, kako sem lahko pozabila na žgance. Moji najljubši žganci so beli žganci. Na njih imam tako posebno ljub spomin, da sem jih za zdaj pustila kar tam, kjer so najlepše spravljeni. Lotila sem se sivih, to so tisti iz ajdove moke. Priprava je čisto preprosta, moko vsuješ v lonec vrele vode, da se naredi kepa, skuhaš in razmešaš.

Ko so se žganci svetili na krožniku, saj so bili politi s precej olja in rumeno popraženo čebulo, sem se počutila ponosno. In se mi je takoj pojavilo še eno spoznanje – tako malo je treba, da se počutim dobro. Moka, sol, čebula, malo olja in skleda tiste svetlo zelene solate. Všeč mi je občutek varnosti, ki ga dobiš, ko nečemu lahko zaupaš.