Poganjki z drugega sveta

Če imate radi šparglje, bi si morali ogledati nasad teh zelenih poganjkov. Videti je, kot da so pravkar predrli zemeljsko površino in se pognali navzgor z velikansko močjo. Svet rastlin je neverjetno skrivnosten. Šparglji se mi zdijo zmagovalci v tej kategoriji. Tudi nutricionisti jim pripisujejo veliko moč. So nizkokalorična zelenjava (kadar niso obilno politi z majonezno omako) z dolgim seznamom vitaminov in mineralov. Nutricionisti jih priporočajo nosečnicam kot dober vir folne kisline, ki je pomembna za imunski sistem in razvoj otročka. Šparglji vsebujejo vse vrste ugodnih snovi, ki delujejo kot antioksidanti in zmanjšujejo posledice stresa. Imajo precej vlaknin (včasih kar preveč), zato pomagajo pri prebavi, kar je zelo pomembno za zdravje. Dobra prebava, vse dobro.

Gledano nutricistionistično so najbolj zaželeni vijolični, nato zeleni, najmanj zanimivi so beli, ki še niso prišli do svetlobe. Kulinarično bi bil vrstni red morda obraten. Beli so bolj prefinjeni, sladki, manj grenki. Jaz imam najraje tiste, ki so pridelani ekološko, ne glede na barvo.


Letos sem jih prvič pripravljala zavite v testu kot cigare. To so bili prvi poganjki v sezoni in so si zaslužili malo več pozornosti v kuhinji. Všeč so mi tudi v kremni rižoti, ki jo na koncu zgostim z doma pripravljeno smetano iz indijskih oreščkov. Odlični so v nadevu za slano pito. Po dolgem prerezani in na hitro popečeni se znajdejo na krožniku za zajtrk.


Začimb ne marajo, za silo se razumejo le s poprom, med zelišči s prav tako delikatnim drobnjakom, koprom in pehtranom. Šparglje kombiniram z nežno zelenjavo, kot je mlada čebula, čisto blag prvi česen, mlada špinača, in šampinjoni. Previdno jih poudarim z limono. In še zadnji nasvet: stebla gredo vedno v ponev kakšno minuto pred vršički. Ko ugotavljam, ali so že kuhani, so spet vršički merilo – nikakor se ne smejo preveč zmehčati. Razkuhani šparglji so kuharska polomija.

Včasih sem šparglje kuhala povezane v šopek, za to sem imela poseben ozek in visok lonec in specialno kuhinjsko vrvico. Redko mi je uspelo, da so bili prav kuhani in smo jih lahko pomakali v holandsko omako, večinoma smo se trudili z vilicami in noži prerezati dolga razmehčana stebla in jih nekako vseeno pojedli. Danes se mi zdi to smešno, še posebno takrat, ko iz čudovitega šopka špargljev mimogrede naredim veliko skledo solate. Super hrustljavi so in kar razganja me od zdravja, že če jih samo gledam.