Pogosto so krive preobremenitve in starost
Sloves strokovnjakov Ortopedske bolnišnice Valdoltra sega daleč čez meje Slovenije, zato jih v uredništvu Aktivnih & zdravih radi povabimo k sodelovanju, ko se teme dotikajo ortopedije. Tako smo se tudi tokrat, ko pišemo o kalcifikaciji sklepov, obrnili na njihove strokovnjake. Na naša vprašanja sta odgovarjala ortopeda Marko Nabergoj, dr. med., in Benjamin Marjanovič, dr. med., ki sta nam že uvodoma pojasnila, da je kalcifikacija sklepov vnetni proces, pri katerem se kalcijevi kristali odložijo v mehka tkiva okoli sklepa, kar lahko vodi v zmanjšano gibljivost sklepa in bolečino. »Pogosto je povezana z boleznimi, kot so obraba in tendinitis (vnetje tetive), ki se pojavljajo pri starejših osebah ali pri tistih, ki imajo dolgotrajne težave s sklepi (ponavljajoče se nefiziološke obremenitve),« pravita sogovornika in nadaljujeta: »Vendar ne gre zgolj za posledico staranja, saj lahko kalcifikacijo povzročijo tudi poškodbe in vnetja. Sicer ni zelo pogosta, vendar večkrat nastane pri bolnikih z obstoječimi mišično-skeletnimi težavami. Med bolniki s kroničnimi bolečinami v sklepih se ocenjuje, da so težave v približno 10 do 20 odstotkih primerov povezane s kalcifikacijami. Njihov pojav je lahko postopen ali pa se nenadoma razvijejo po poškodbi.«
Kateri so glavni vzroki za nastanek kalcifikacij v sklepih?
Vzroki so različni, najpogosteje pa vključujejo preobremenitev sklepov, starostne spremembe, vnetje in presnovne motnje, kot je hiperkalciemija. Poškodbe kit ali ligamentov lahko povzročijo nastanek kalcijevih depozitov, saj telo ob poškodbi sproži proces celjenja, ki lahko vključuje čezmerno odlaganje kalcija. Genetska predispozicija in presnovne bolezni, kot so protin ali psevdoprotin, lahko povečajo verjetnost za razvoj kalcifikacij. Nenadzorovana vnetja v sklepu prav tako pripomorejo k njihovi tvorbi, saj vnetje povzroča spremembe v tkivu, ki omogočajo odlaganje kalcija. V redkih primerih so posledica genetskih motenj v presnovi kalcija. Vzrok pa sta lahko tudi dolgotrajna nepremičnost sklepa ali slaba prekrvljenost.
Kateri sklepi so najpogosteje prizadeti?
Najpogosteje gre za ramenske sklepe, kjer se kalcifikacija pogosto pojavi v kitah rotatorne manšete. Poleg ramenskega sklepa so pogosti tudi primeri kalcifikacij v kolenu in kolku, saj so ti sklepi vse življenje zelo obremenjeni. Prav tako so lahko prizadeti komolci, zapestja in gležnji, zlasti pri ljudeh, ki izvajajo ponavljajoče se gibe ali obremenjujejo te sklepe. Kalcifikacija v manjših sklepih, kot so prsti, je redkejša, vendar se lahko pojavi pri boleznih, kot sta protin ali revmatoidni artritis. Ker so pogosteje prizadeti sklepi, ki se veliko uporabljajo ali so dovzetni za poškodbe, se pri telesno aktivnih posameznikih pojavljajo predvsem v sklepih, ki so najbolj obremenjeni. Poleg tega lahko hormonske spremembe, kot na primer pri ženskah po menopavzi, ter nepravilno delovanje ščitnice vplivajo na povečano verjetnost za nastanek kalcifikacij.
Katere simptome lahko povzročijo kalcifikacije sklepov in kako vplivajo na gibljivost?
Simptomi vključujejo bolečino, otekanje, občutek togosti in zmanjšano gibljivost prizadetega sklepa. Bolniki pogosto poročajo o nenadni, intenzivni bolečini, zlasti pri ramenskih kalcifikacijah, kjer kalcij, odložen v kitah, povzroča vnetje in draženje.
Gibljivost sklepa je lahko bistveno omejena, zlasti če so kalcifikacije velike ali če so na kritičnih mestih, kjer ovirajo delovanje sklepov in mišic. Pojavijo se lahko tudi težave z vsakodnevnimi opravili, kot so oblačenje, dviganje predmetov ali hoja, kar pomembno vpliva na kakovost življenja. Poleg bolečine lahko bolniki občutijo pekoč občutek ali občutek pritiska v sklepu. V nekaterih primerih kalcifikacija ne povzroča simptomov, dokler ni vnetja ali mikropoškodb okoliškega tkiva.
Ali je mogoče preprečiti kalcifikacijo sklepov, morda z vajami?
Preprečevanje kalcifikacije sklepov temelji na redni telesni aktivnosti, ki vključuje specifične vaje za krepitev mišic okoli sklepov in izboljšanje gibljivosti. Vaje, kot so raztezanje, pilates ali joga, lahko pomagajo ohraniti sklepe prožne in zmanjšati tveganje za poškodbe in preobremenitev. Pomembno je tudi vzdrževanje zdrave telesne teže, saj odvečni kilogrami povečujejo pritisk na sklepe in s tem tudi tveganje za kalcifikacijo. Uravnotežena prehrana, bogata s kalcijem in vitaminom D, je ključna za zdravje kosti in sklepov, a je pomembno, da vnos kalcija ni pretiran. Izogibanje poškodbam, uporaba zaščitnih ukrepov pri telesni aktivnosti in pravočasno zdravljenje morebitnih vnetij lahko prav tako pomagajo preprečiti kalcifikacijo. Priporočljivo je tudi redno spremljanje zdravstvenega stanja pri ljudeh z genetsko predispozicijo za bolezni sklepov.
Kako poteka diagnostika?
Diagnostika kalcifikacij vključuje klinični pregled, pri katerem zdravnik preveri gibljivost, otekanje in bolečino v sklepu. Najpogosteje uporabljena metoda za odkrivanje kalcifikacij je rentgensko slikanje, saj jasno pokaže kalcijeve depozite v mehkih tkivih. Poleg rentgena se lahko uporabi ultrazvočni pregled, ki omogoča podrobnejšo oceno mehkih tkiv in natančno lokalizacijo kalcifikacij. V nekaterih primerih, ko je potrebna podrobnejša slika, se opravi magnetna resonanca (MRI), ki pomaga pri oceni obsega poškodb in stanja okoliških struktur. Krvni testi se lahko uporabljajo za izključitev presnovnih motenj, kot sta protin ali psevdoprotin, ki lahko povzročijo podobne simptome. Natančna diagnoza je ključna za določitev pravilnega zdravljenja in preprečitev napredovanja bolezni.
Strokovnjaki ocenjujejo, da so pri bolniki s kroničnimi bolečinami v sklepih v približno 10 do 20 odstotkih primerov težave povezane s kalcifikacijami.
Katere so možnosti zdravljenja kalcifikacije in katere so se izkazale kot najbolj učinkovite?
Možnosti zdravljenja kalcifikacije vključujejo uporabo nesteroidnih protivnetnih zdravil (NSAID) za lajšanje bolečine in zmanjšanje vnetja. Fizioterapija je pomemben del zdravljenja, saj pomaga pri izboljšanju gibljivosti in krepitvi mišic okoli prizadetega sklepa.
Terapija z udarnimi valovi se uporablja za razbijanje kalcifikacij. Če je kalcifikat v fazi resorpcije, ga lahko odstranimo tudi z ultrazvočno vodeno punkcijo. V redkih primerih, ko konservativne metode niso uspešne, je lahko potrebna kirurška odstranitev kalcifikacij. Artroskopija je minimalno invaziven postopek, ki omogoča odstranitev kalcifikacij, pri čemer se lahko poškoduje tetivo rotatorne manšete ter se jo po potrebi med operacijo zašije.
Ali kalcifikacija lahko povzroči dolgoročne zaplete, če ni ustrezno zdravljena?
Dolgoročni zapleti so mogoči, če stanje ni ustrezno zdravljeno. Kronične kalcifikacije lahko vodijo do trajne omejitve gibljivosti sklepa, kar bistveno zmanjša kakovost življenja. Nepremičnost sklepa lahko privede do atrofije mišic in dodatnih poškodb drugih delov telesa zaradi kompenzacije. V nekaterih primerih se lahko razvijejo degenerativne spremembe, kot je obraba, zato bo sčasoma potrebna zamenjava sklepa. Dolgotrajna vnetja, ki jih povzročajo kalcifikacije, lahko povzročijo trajno poškodbo sklepnega hrustanca in okoliških tkiv. Zgodnje odkrivanje in zdravljenje sta pomembna za podaljšanje življenjske dobe sklepov ter zagotavljanje dobre kakovosti življenja.
Besedilo je bilo objavljeno v oglasni prilogi Aktivni & zdravi.
