Poletna potovanja s kuhalnico
Če tudi vi potujete s kuhalnico v roki, se boste z današnjim krožnikom prestavili tja, kjer je vse drugače.
Odpri galerijo
FOTO: Hana Splichal
Po novem bomo potovali v mislih, s prstom po zemljevidih, virtualno, s priprtimi očmi, z vizualizacijo. Moje najljubše namišljeno potovanje je še vedno kulinarično. Na knjižni polici imamo kakšna dva metra kuharskih knjig, vegetarijanskih, veganskih, pekovskih, o fermentiranju, gobarjenju, zeliščih, nekatere pa so tudi geografske, jasno, večinoma indijske kuharice, ajurvedske, zenovske, satvične. Med geografskimi kuharskimi knjigami je ena, ki jo imamo že res zelo dolgo in ima recepte razdeljene po svetu. Ta me je vedno neznansko vznemirjala in navdihovala. Recepti so bili tako drugačni, kot bi prišli z Marsa: bolivijska juha s koruznimi storžki, južnoafriška jed s sestavinami, ki jih nikoli nisem našla v trgovinah, in sem o tem krožniku le sanjarila, sladko pikantno slane jedi Bližnjega vzhoda, korejski zvitki čudnega okusa ...
Morda so me ravno te jedi odlepile od zanesljivega in preverjenega kuhanja, od avtomatičnih gibov noža in kuhalnice. Domača tradicionalna kuhinja je izjemna zakladnica občutkov, uporabe zelišč, začimb, kombinacij, odnosa do hrane, vendar tudi okvir, ki ga ne presežeš tako zlahka, vsaj pri meni je tako. Raje pilim recepte, iščem spomine v teksturah in okusih ter variiram sestavine kot pa eksperimentiram. Zato je bila zame knjiga receptov z vseh koncev sveta tista, ki me je odnesla na kulinarična potovanja in me sproti učila, da je mogoče kuhati tudi drugače. Rozine, na primer, niso samo za v jabolčni zavitek, ampak se odlično znajdejo tudi v slanih jedeh.
Seveda nisem najprej odpotovala v Azijo ali Južno Ameriko. Moja prva potovanja so bila k češkim sladkim rezancem z orehi, grški solati iz naribanih kumaric in pravi rižoti, kjer ni vsako zrno riža zase, kot sem se učila od domačih mojstric kuhanja. Šele sčasoma sem zapustila stari kontinent in tipaje odkrivala nove začimbe, pekoče juhe, prozorne rezance in tortilje. Noro, kako se ti odpre svet skozi kuharijo. K sreči se nisem nikoli trudila, da bi recepte poslovenila, res pa sem jih sproti veganizirala. Takšen je tudi orientalski recept za kuskus s karamelizirano čebulo. Kuskus je izjemno priročen za poletno kuhinjo, ker ga ni treba kuhati. Prelijem ga z vrelo vodo in pustim kakšnih deset minut, medtem pripravim nekaj za zraven. Če je res vroče in se mi nič ne ljubi, je to le kumarična ali paradižnikova solata. Pripravljen s karamelizirano čebulo je okusen, zanimiv in vsekakor nekaj posebnega. Hočem reči, naredi vtis. Obarvala sem ga s kurkumo, z začimbo, ki mi je ljuba iz indijske kuhinje, barvo bi mu lahko dodal tudi žafran, prej namočen v vodi. S tem krožnikom se zlahka prestavite tja, kjer je vse bolj lahkotno, začinjeno in sladko, skratka povsem drugačno. To po tihem vsi pričakujemo, ko nekam odpotujemo, pa čeprav s kuhalnico v roki.
Morda so me ravno te jedi odlepile od zanesljivega in preverjenega kuhanja, od avtomatičnih gibov noža in kuhalnice. Domača tradicionalna kuhinja je izjemna zakladnica občutkov, uporabe zelišč, začimb, kombinacij, odnosa do hrane, vendar tudi okvir, ki ga ne presežeš tako zlahka, vsaj pri meni je tako. Raje pilim recepte, iščem spomine v teksturah in okusih ter variiram sestavine kot pa eksperimentiram. Zato je bila zame knjiga receptov z vseh koncev sveta tista, ki me je odnesla na kulinarična potovanja in me sproti učila, da je mogoče kuhati tudi drugače. Rozine, na primer, niso samo za v jabolčni zavitek, ampak se odlično znajdejo tudi v slanih jedeh.
Kuskus stresete v glineno skledo, posolite in prelijte z vrelo vodo tako, da gre malo čez kuskus. Sproti lahko dolijete še malo vroče vode, če se vam bo zdelo, da jo je kuskus popil, preden je nabreknil. Vsekakor je tu pravilo raje manj vode kot preveč. Glinena ali porcelanasta skleda je v receptu zato, da zadrži temperaturo. Medtem ko se kuskus lepo sam pripravlja, čebulo narežite na fine tanke rezinice. Počasi jo pražite na olju, da dobi svetlo rjavo barvo. Na to stresete rozine in malo povečate temperaturo. Rozine se na vročem olju napihnejo, v naslednjem hipu pa se že lahko zažgejo, zato je to trenutek pozornosti. Čebula se bo karamelizirala v sladkorju, ki ga bodo v olje spustile rozine. Takoj odstavite. Kuskus razrahljajte z dvojimi vilicami in prelijte s karamelizirano čebulo. Metine lističe pomencajte med dlanmi, da zadišijo, nato potresite po kuskusu.
Seveda nisem najprej odpotovala v Azijo ali Južno Ameriko. Moja prva potovanja so bila k češkim sladkim rezancem z orehi, grški solati iz naribanih kumaric in pravi rižoti, kjer ni vsako zrno riža zase, kot sem se učila od domačih mojstric kuhanja. Šele sčasoma sem zapustila stari kontinent in tipaje odkrivala nove začimbe, pekoče juhe, prozorne rezance in tortilje. Noro, kako se ti odpre svet skozi kuharijo. K sreči se nisem nikoli trudila, da bi recepte poslovenila, res pa sem jih sproti veganizirala. Takšen je tudi orientalski recept za kuskus s karamelizirano čebulo. Kuskus je izjemno priročen za poletno kuhinjo, ker ga ni treba kuhati. Prelijem ga z vrelo vodo in pustim kakšnih deset minut, medtem pripravim nekaj za zraven. Če je res vroče in se mi nič ne ljubi, je to le kumarična ali paradižnikova solata. Pripravljen s karamelizirano čebulo je okusen, zanimiv in vsekakor nekaj posebnega. Hočem reči, naredi vtis. Obarvala sem ga s kurkumo, z začimbo, ki mi je ljuba iz indijske kuhinje, barvo bi mu lahko dodal tudi žafran, prej namočen v vodi. S tem krožnikom se zlahka prestavite tja, kjer je vse bolj lahkotno, začinjeno in sladko, skratka povsem drugačno. To po tihem vsi pričakujemo, ko nekam odpotujemo, pa čeprav s kuhalnico v roki.
