Poporodno povešenje trebuha, kirurg opozarja na nevarnost
Med vsako nosečnostjo se zaradi rasti maternice in ploda razmakneta premi trebušni mišici (rectus abdominis), ki jima sicer, če sta vidni in dobro utrjeni, rečemo six pack. Temu pravimo diastaza preme trebušne mišice, neredko jo spremlja tudi povešena ali odvečna koža.
V tretjem tromesečju nosečnosti ima diastazo kar 70 odstotkov nosečnic, po porodu pa se mišici le pri polovici žensk povrneta v prvotno obliko. Pri tretjini se stanje ne popravi. Pogostejša je pri nosečnosti v poznejših letih, pri dvo- ali večplodnih nosečnostih, kadilkah, nosečnicah s sladkorno boleznijo, pri boleznih vezivnih tkiv in nosečnicah s čezmerno telesno težo.
Do zdaj je veljalo, da gre pri diastazi bolj za estetski problem. Večinoma so se bolnice za zdravljenje zatekale k različnim vadbam za krepitev trebušnih mišic ali k fizioterapiji. Ta sicer izjemno uspešno popravi tonus trebušnih mišic in tako izniči ohlapnost trebušne stene, vendar le pri manjših diastazah. Manj je fizioterapija uspešna pri diastazah večjega obsega, pri katerih se večina žensk trenutno zateče po pomoč k plastičnemu kirurgu, ki običajno odstrani tudi odvečno kožo na trebuhu.
Spregledan problem
Vendar pa je dandanes treba na diastazo trebušnih mišic gledati tudi iz medicinske perspektive: dokazano je, da ni samo estetska težava, temveč vpliva tudi na druge organske sisteme. Zato je Evropsko herniološko združenje leta 2021 objavilo smernice za obravnavo bolnikov z diastazo preme trebušne mišice. »Gre za stanje, ki je vsekakor premalo poznano in ga pogosto tako same ženske kot tudi zdravniki po porodu jemljejo kot nujno zlo. Pri nas je to vse prevečkrat spregledan problem,« nam je povedal abdominalni kirurg Tomaž Jakomin iz splošne bolnišnice v Izoli.
Dober tonus trebušnih mišic je najboljša preventiva za nastanek diastaze.
Nezdravljeno povešenje trebušnih mišic namreč ni le neprijetnega videza, ampak lahko vodi tudi v resna bolezenska stanja, kot so nepravilna telesna drža s posledicami na hrbtenici in medenici, urinska inkontinenca, motnje prebave in tudi težave pri spolnih odnosih. »Zato je treba diastazo prepoznati in svetovati ter izbrati ustrezno zdravljenje,« opozarja dr. Jakomin.
Trije koraki
Za uspešno zdravljenje je potrebna ustrezna diagnostika. Poleg prisotnosti diastaze je treba opredeliti njen obseg, pridružene defekte mišične ovojnice, ki se lahko kažejo kot trebušne kile, treba je oceniti status kože in tonus trebušnih mišic. Najpogosteje se v ta namen uporablja usmerjena ultrazvočna preiskava trebušne stene, redkeje računalniška tomografija (CT) trebuha in magnetna resonanca trebušnih mišic. Zdravljenje lahko razdelimo v tri korake. Po diagnozi je prvi korak krepitev tonusa trebušnih mišic. To je temeljni korak, za katerega je prav, da ga bolnice začnejo pod vodstvom fizioterapevta ali ustrezno usposobljenega trenerja.
Samo kakovostna mišica omogoča uspešen kirurški poseg. Drugi korak sledi pri bolnicah, pri katerih se s fizioterapijo ne doseže želenega učinka oziroma je diastaza prevelika. Gre za operativni poseg, pri katerem premi trebušni mišici zašijemo skupaj in trebušno steno ojačamo z mrežico. Tretji korak je dolgoročna skrb za tonus trebušnih mišic v kombinaciji z ustrezno prehrano.
Diastazo ugotovimo tako, da se uležemo, pokrčimo noge v kolenih in postopoma dvigujemo glavo in prsni koš. Če se v sredini trebuha pojavi greben ali jamica, je to najverjetneje diastaza.
Dr. Jakomina povprašamo še, ali se da diastazo preprečiti in kako. »Dober tonus trebušnih mišic je najboljša preventiva. Ne samo pred nosečnostjo, tudi med nosečnostjo lahko ženska izvaja vaje, s katerimi aktivira in krepi trebušno mišičevje. Izjemno pomembno pa je seveda tudi izogibanje kajenju, debelosti in telesni nedejavnosti. Po svetu se vse bolj uveljavlja tako imenovana hipopresivna vadba, pri kateri ne pride do povečanja pritiska na trebuh in je zato zelo primerna tako za nosečnice kot za pooperativno rehabilitacijo.«
