Poslastica, ki jo pripravimo poleti, tekne pa vse leto
Posušeni paradižniki so v zadnjih letih zmagovito vstopili v naše kuhinje, izpred desetletij pa se ne spominjam, da bi jih kdaj imeli v domači shrambi. Zagotovo si zaslužijo pozornost naših brbončic, saj jih odlikuje poln, izrazit in prijeten okus. Uporabljamo jih pri pripravi različnih jedi, suhe pa hranimo v škatlah ali papirnatih vrečkah ali namočene v olju, najbolje seveda kakovostnem oljčnem.
Suhi paradižniki so praviloma precej slani, zato bodimo previdni z dodajanjem soli jedem, v katerih jih uporabimo.
Seveda jih lahko vse leto kupimo v trgovini in na bolje založenih tržnicah, a se marsikdo, tudi zaradi precej visokih cen, sušenja loti kar sam. Zlasti v bogatih letinah, ko je svežega paradižnika naenkrat toliko, da ga je nemogoče porabiti sproti. Sušenje je ena od vrst konzerviranja, ki ne zahteva nič več veščin in časa kot na primer kuhanje omake.
Sušenje na soncu
Tradicionalno paradižnik sušijo na soncu, kar je seveda mogoče le v deželah z vročimi poletji. Pri nas si to lahko privoščijo na Obali, v zadnjih vse bolj vročih poletjih pa tudi po drugih krajih. Letos smo nemara že pozni, saj so, vsaj tako kaže, največji vročinski valovi mimo, a če bo vreme še omogočalo, lahko poskusimo.
Če ga sušimo na prostem, bomo imeli opravka s sitnim mrčesom, ki ga bo obletaval, zato je pladnje s paradižniki priporočljivo prekriti s tanko gazo.
Ne glede na vreme pa še vedno lahko za sušenje uporabimo dehidrator ali kuhinjsko pečico, temperaturo nastavimo na okoli 50 stopinj Celzija. In medtem ko bo na soncu paradižnik posušen v približno enem tednu, bo ta čas ob pomoči elektrike precej krajši, v pečici ali dehidratorju bo suh v dnevu ali dveh. Čas sušenja je seveda odvisen tudi od velikosti kosov. Sicer pa za sušenje uporabimo sorte, ki imajo manj semen, na primer pelate.
Zarežemo po dolžini
Plodove, ki naj bodo seveda zdravi in zreli, razrežemo po dolgem, srednje velike na četrtine, lahko pa tudi počez na dobrega pol centimetra debele rezine. Pred sušenjem ga potresemo z grobo soljo, po želji dodamo zelišča, na primer žajbelj, baziliko, origano, lovor ali rožmarin, poda se mu tudi česen.
Paradižnik je primeren za vlaganje v olje, ko je na zunaj suh, v notranjosti pa še nekoliko mehak, kar preverimo z rahlim pritiskom s prsti. Če je bolj suh, ga je bolje spraviti v papirnate vrečke, lahko pa ga tudi zmeljemo in uporabljamo kot začimbo. Namesto v olje lahko paradižnike spravimo v zamrzovalnik.
