Potrebujete oddih? Tudi sami s seboj ga lahko imamo

Pred nami je še eno poletje, zaznamovano s pandemijo: ne le da nam izredne okoliščine onemogočajo brezskrbno načrtovanje dopusta, mnogi se na pragu oddiha spopadajo s čustvenimi stiskami in izgubo zdravega ravnovesja. V odnosih, na delovnem mestu, v družinskem krogu. Preteklo obdobje nas je prisililo v prilagajanje na številnih področjih, preizkušnjo pa prestajamo različno.

Želimo si nadzor

»Med epidemijo smo se morali prilagajati nepredvidenim okoliščinam, soočati s strahovi pred boleznijo, spopadati z omejitvami, spreminjati dnevno rutino in navade ter sprejemati spremembe v odnosih. Prav te so bile za nekatere največji izziv, za nekatere pa priložnost za poglobitev odnosov,« pojasnjuje doc. dr. Saša Poljak Lukek, spec. zakonske in družinske terapije. »Naše psihično ravnovesje je zelo odvisno od nadzora, ki ga občutimo, in od sposobnosti uravnavanja čustvenih odzivov. V zadnjem letu je bilo na preizkušnji oboje. Pogosto smo doživljali, da izgubljamo nadzor – ne samo zaradi vseh zunanjih omejitev, ampak tudi občutkov, ki so nam jih prinesle te nove in nepredvidljive razmere. Prav tako smo se soočali z nemočjo in stisko ljudi, s katerimi smo preživljali čas. Spopadali smo se s strahom, jezo, nemočjo, žalostjo. Naši bližnji so nam pri tem izkazovali razumevanje in nam ponujali podporo ali pa nas kritizirali, se od nas odtujili, morda so se odzivali celo nasilno.«



Izgubo nadzora nam potrjujejo tudi zdajšnje okoliščine, ko je vse bolj jasno, da dopusta spet ne bomo mogli načrtovati z gotovostjo. »Z rezervacijami moramo odlašati in se sprijazniti, da bo naše popotovanje ali dopustovanje prilagojeno trenutnim omejitvam in predpisom. Nekateri zmorejo to izkoristiti za več spontanosti in si dati možnost za nova doživetja. Drugim pa te okoliščine povzročajo toliko stiske, da so se dopustu tudi povsem odpovedali,« še ugotavlja sogovornica in pristavlja, da se dandanes, ko smo vsi žrtve enakih razmer, najdejo številni, ki so prepričani, da se krivica dogaja le njim, v svoji okolici pa opažajo le ljudi, ki imajo na razpolago vse tisto, kar sami pogrešajo: »Resnica pa je velikokrat drugačna. Zavedati se moramo, da vsako človeško bitje in s tem tudi vsaka družina doživlja stiske, preizkušnje in nepredvidljive dogodke. Razlika se pojavi v načinih, kako se s tem spopadamo in kakšen pomen temu damo. Da lahko iz negativnih občutkov ustvarimo povezane odnose in utrdimo lastno avtonomijo, pa moramo vedno znova iskati nove načine regulacije teh občutkov. To pomeni, da se moramo tudi v najbolj bolečih trenutkih najprej pogovoriti sami s seboj, potem pa še tvegati in se pogovoriti z drugimi. Tudi s tistimi, do katerih sicer težko pristopimo.«

Ne zanikajmo stiske

Tudi na dopustu, poudarja, si moramo dovoliti začutiti stisko, a se obenem učiti, kako jo pomiriti in kakšen pomen ji pripisati: »Dopust ni čas brez strahu, jeze, razočaranja, sramu, ampak je priložnost, da si vzamemo več časa kot sicer, da se na vse te občutke poskušamo odzvati na nov, bolj funkcionalen način. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da le mi sami lahko ustvarimo razmere za nova doživetja. In ko ta nova doživetja delimo z bližnjimi, ustvarjamo spomine in utrjujemo povezanost, ki nam bodo pomagali tudi pozneje.« A nimajo vsi priložnosti občutja deliti z drugimi. Osamljeni se pač ne morejo izviti iz prepričanja, da njihove stiske nihče ne more razumeti, težave se s časom le še poglabljajo, še poudarja doc. dr. Poljak Lukekova: »Tudi v terapevtski praksi se je večkrat izkazalo, da je velikokrat najtežji korak (tj. spregovoriti o svojih občutkih) tisti, ki naredi največjo spremembo. Na dopustu lahko date znova priložnost sami sebi. Ali pa tvegate in začnete svojo zgodbo deliti z drugimi. Iskanje razumevanja je namreč nekaj, čemur se človek nikoli popolnoma ne odpove. Doživljanje razumevanja pa je tista izkušnja, ki spreminja naše notranje doživljanje.«