Pozabljeni kralj stročnic
Boba pred leti na naših vrtovih skorajda ni bilo, zdaj pa ga spet vidimo, vztrajno se vrača tudi na krožnike.
Odpri galerijo
Suha zrna namakamo in kuhamo kot fižol. FOTOGRAFIJE: Guliver/Getty Images
Bob je ena izmed najstarejših gojenih rastlin na svetu, viri pravijo, da so ga pridelovali, pa tudi druge stročnice, že pred osem tisoč leti. V tistem času jih najdemo na krožnikih v Aziji, Ameriki in Evropi, pomembne so predvsem kot bogat vir beljakovin. Danes največ boba pridelajo na Kitajskem, v Evropi pa v Španiji, na Portugalskem in v Franciji, gojijo ga tudi po preostalih celinah, v Afriki, Avstraliji in Ameriki.
V Sloveniji ga ne pridelujemo v velikih količinah, se pa vztrajno vrača na naše vrtove. Kdor bi ga rad sejal, je za letos že prepozen, saj ga moramo sejati zgodaj spomladi, ko je še precej mrzlo, z malo sreče pa ga najdemo na kakšni tržnici. Bob uživamo od pomladi in vse poletje, od sredine maja v mladih strokih, ki se pobirajo, ko zrastejo do dolžine od sedem do deset centimetrov. Junija bo dozorelo mlado zrnje, ki je primerno za kuhanje, uživamo pa lahko tudi surovega, podobno kot mladi grah.
Avgusta in septembra zrnje dozori za sušenje. Suho spravimo za ozimnico, tako kot preostale stročnice v zrnju, mlado pa lahko sveže spravimo tudi v zamrzovalnik. Tudi suho je priporočljivo za dan ali dva postaviti v zamrzovalnik, s tem preprečimo, da bi se vanj naselili škodljivci.
Po hranilnih vrednostih je bob zelo podoben fižolu, prav tako spominja nanj po okusu in videzu, le da je zrnje večje, debelejša je tudi lupina.
Bob je vsestransko uporabna stročnica, sveže zrnje je kuhano zelo hitro, v desetih minutah, pri suhem pa nas čaka postopek, dolg kot pri fižolu: namočimo ga za nekaj ur, še bolje čez noč, in vodo, v kateri se je namakal, odlijemo. Prilijemo svežo in kuhamo vsaj štirideset minut, morda bo treba celo eno uro, odvisno od sorte. Tudi bob povzroča napenjanje v želodcu, lažje prebavljiv bo, če ga kuhamo dlje. Manj nevšečnosti povzročajo sorte s tanjšo lupino in večjimi zrni.
Suho zrnje lahko tudi zmeljemo v moko in jo uporabljamo podobno kot tisto iz čičerike. Imenitno nadomesti moko iz žit, na primer za palačinke, zgoščevanje jedi in drugo. Tako sveže kot posušeno zrnje je imenitno v enolončnicah, juhah, prilogah in solatah.
Če kupimo oziroma naberemo sveže stroke ali zrna, jih je najbolje porabiti čim prej, v hladilniku bodo zdržali do enega tedna, zrnje pa še manj, ne več kot tri dni.
Mladega lahko uživamo tudi surovega.
V Sloveniji ga ne pridelujemo v velikih količinah, se pa vztrajno vrača na naše vrtove. Kdor bi ga rad sejal, je za letos že prepozen, saj ga moramo sejati zgodaj spomladi, ko je še precej mrzlo, z malo sreče pa ga najdemo na kakšni tržnici. Bob uživamo od pomladi in vse poletje, od sredine maja v mladih strokih, ki se pobirajo, ko zrastejo do dolžine od sedem do deset centimetrov. Junija bo dozorelo mlado zrnje, ki je primerno za kuhanje, uživamo pa lahko tudi surovega, podobno kot mladi grah.
Avgusta in septembra zrnje dozori za sušenje. Suho spravimo za ozimnico, tako kot preostale stročnice v zrnju, mlado pa lahko sveže spravimo tudi v zamrzovalnik. Tudi suho je priporočljivo za dan ali dva postaviti v zamrzovalnik, s tem preprečimo, da bi se vanj naselili škodljivci.
Po hranilnih vrednostih je bob zelo podoben fižolu, prav tako spominja nanj po okusu in videzu, le da je zrnje večje, debelejša je tudi lupina.
Vodo, v kateri smo namakali suhi bob, odlijemo, dolijemo svežo in kuhamo.
Bob je vsestransko uporabna stročnica, sveže zrnje je kuhano zelo hitro, v desetih minutah, pri suhem pa nas čaka postopek, dolg kot pri fižolu: namočimo ga za nekaj ur, še bolje čez noč, in vodo, v kateri se je namakal, odlijemo. Prilijemo svežo in kuhamo vsaj štirideset minut, morda bo treba celo eno uro, odvisno od sorte. Tudi bob povzroča napenjanje v želodcu, lažje prebavljiv bo, če ga kuhamo dlje. Manj nevšečnosti povzročajo sorte s tanjšo lupino in večjimi zrni.
Suho zrnje lahko tudi zmeljemo v moko in jo uporabljamo podobno kot tisto iz čičerike. Imenitno nadomesti moko iz žit, na primer za palačinke, zgoščevanje jedi in drugo. Tako sveže kot posušeno zrnje je imenitno v enolončnicah, juhah, prilogah in solatah.
Če kupimo oziroma naberemo sveže stroke ali zrna, jih je najbolje porabiti čim prej, v hladilniku bodo zdržali do enega tedna, zrnje pa še manj, ne več kot tri dni.
