Poznate to gobo, ki pomodri?
Že od nekdaj rdeča barva na gobi odbija ljudi od nabiranja in seveda je to celo zelo razumljivo, saj je cel kup rdečih gob strupenih, na primer rdeča mušnica in vražji goban, pa še cel kup drugih gobanov, tudi nekoliko rdečkastih. Žametasti novogoban, Neoboletus erythropus (nekoč žametasti goban, Boletus erytropus), je pogojno užiten.
Leta 1796 je prvi opisal to gobo Christian Hendrik Persoon in jo imenoval Boletus erythropus, pri čemer je njegovo specifično ime izpeljal iz grškega »rdeča« in »noga«, kar se nanaša na njegovo rdeče obarvan bet. Leta 1844 je Friedrich Wilhelm Gottlieb Rostkovius neodvisno opredelil vrsto z rdečimi porami pod imenom Boletus luridiformis. Genetska analiza, objavljena leta 2013, je pokazala, da so bili Boletus luridiformis in številni (vendar ne vsi) gobani z rdečimi porami del vrste dupainii (imenovane po Boletus dupainii), ki je precej oddaljena od osrednje skupine Boletus in sorodnikov znotraj Boletacea. To je nakazovalo, da ga je treba uvrstiti v nov rod. Leta 2014 je tako postal nova vrsta novega rodu Neoboletus – novogobani.
Meso je čvrsto
Goba je precej velika in trda. Klobuk ima premer od 5 do 20 cm. Osnovna barva je temno rjava ali rdečkasto rjava z olivnim ali okrastim odsevom. V mladosti je polkroglasta, nato se razširi in rahlo izboči. Kožica je temno rjava in žametasta, v vlažnem vremenu se drobne dlačice sperejo in postane sijajna in mazava.
Cevke trosovnice so izredno goste, najprej rumenkaste, nato postanejo zelene. Luknjice so zelo majhne, okrogle in krvavo rdeče, kar da barvo celi površini trosovnice, kar straši nabiralce. Na dotik površina močno pomodri, in tudi to je za nekatere hudo sporno, saj velja vsesplošno prepričanje, da so gobe, ki pomodrijo, vse strupene.
Bet je od 4 do 12 cm (morda še kak cm več) visok in valjast oz. trebušast. Nima mrežice, pač pa je po celi dolžini prekrit z gosto zrnasto strukturo krvavo rdeče barve. V spodnjem delu so zrnca rjavkasta, tik pod klobukom in v dnišču pa živo rumena. Na dotik takoj pomodri. Velikokrat najdemo kar cel šop skupaj zraščenih žametastih gobanov, kar je prava trofeja in prava paša za oči. Meso je čvrsto in kompaktno, citronasto rumeno, na prerezu takoj zelo temno pomodri, kot smo že zapisali. Ko gobo prekuhamo, se meso obarva rumeno in redko kdo ugane, katera vrsta gobana je v jedi. Njen vonj je blag, okus pa sladkoben.
Nujna toplotna obdelava
Žametasti goban raste od maja do oktobra v listnatih in iglastih gozdovih in je precej pogost. Goba je pogojno užitna in jo je treba toplotno obdelati: prekuhati, speči, spražiti, ocvreti. Najboljša je mešana z drugimi, vendar ne v preveliki količini. Prevelike količine ne priporočam, saj je goban zaradi svoje trde konsistence precej težko prebavljiv. Vemo pa, da tudi težje prebavljive gobe lahko povzročijo prebavne motnje, česar pa ne želim prav nikomur.
Nepoznavalci ga lahko zamenjajo s Queletovim lupljivcem, Suillellus quieletii (prej Queletov goban, Boletus queletii), ali z Neoboletus luridiformis, prašičjim novogobanom (prej Boletus luridiformis, prašičji goban), vse so pogojno užitne gobe.
Nabiralci ga radi prevračajo in brcajo zaradi njegove rdeče barve. Vendar je škoda, saj je okras v naravi, tako kot vse druge gobe, tudi rdeče mušnice, ki so prav tako tarča nekaterih nabiralcev, ki menijo, da so rdeče gobe v naravi škodljive. Sprašujem se, komu? Vsi poznajo rdeče mušnice in vedo, da so strupene in se ne nabirajo. Prav tako je še s precej drugimi vrstami gob. Če jih ne poznamo, jih pustimo tam, kjer rastejo. Ni potrebe po brcanju, prevračanju ali drugačnem uničenju. Obnašajmo se naravovarstveno, nabirajmo le tiste gobe, ki jih dobro poznamo, druge pa pustimo, naj rastejo naprej in naj bodo v okras v naravi!
