NA ZDRAVJE
Pred depresijo ni varen nihče
Najmanj eden od desetih Slovenk in Slovencev trpi za depresijo; če se za znake bolezni ne zmenimo, se stanje poslabša
Odpri galerijo
Ne le starejši, z depresijo se spopadajo tudi mladi. FOTO: Guliver/Getty Images
Prav vsak je kdaj žalosten, potrt ali brez volje, če pa so ti občutki intenzivni in trajajo dlje, včasih celo brez jasnega vzroka, je to lahko znak depresije, pravi Lija Leonora Miljavec, specializantka integrativne psihoterapije na Inštitutu IPSA. »Depresija je nekaj drugega kot nekajdnevna žalost ali brezvoljnost. Je bolezensko stanje, ki vpliva tako na fizično kot psihično zdravje, torej na človeka v celoti: na njegovo razpoloženje, počutje, mišljenje in vedenje. Depresija ni znak šibkosti in nikakor ne nekaj, česar se bomo znebili tako, da bomo sami sebe končno vzeli v roke in se spravili k sebi.«
Čeprav se o tej bolezni sodobnega časa veliko govori, je več kot polovica primerov neprepoznanih in nezdravljenih, opozarja poznavalka, »dobra novica pa je, da lahko s strokovno obravnavo in podporo večina ljudi z depresijo doseže popolno ozdravitev«. Seveda si je treba najprej priznati, da smo zboleli, a »ena največjih in najpogostejših težav depresije je prav prepričevanje tako sebe kot okolice, da je z nami vse v redu. Če takrat, ko je to najbolj potrebno, ne poiščemo pomoči, se stanje samo še poslabša. Pogosto pomaga že psihoterapija, v težjih primerih pa sta priporočljiva tako psihoterapija kot zdravljenje z zdravili.«
Na depresijo najpogosteje kažejo zlasti naslednji znaki: potrtost, razdraženost, jokavost, občutki nemira, vznemirjenosti, krivde ali nevrednosti, osamljenosti in izoliranosti ter nezmožnost vstopanja v stik z drugimi ljudmi, v stvareh, ki so vas včasih veselile, ne najdete več zadovoljstva, pomanjkanje samozavesti in slaba samopodoba, občutki brezupa in obupanosti, misli na smrt in samomor, težave s koncentracijo, spominom in sprejemanjem odločitev, težave s spanjem, spremembe v prehranjevanju. »Treba je vedeti, da se depresija pri ljudeh odraža različno.«
Pojasnjuje, da se v veliko primerih pojavi s tesnobo oziroma anksioznostjo: »Osebe, ki doživljajo tesnobo, pogosto doživljajo stisko v zvezi s svojo prihodnostjo, to pa lahko sproži depresijo. Na drugi strani so osebe, ki se soočajo z depresijo, pogosto prestrašene v zvezi s svojo prihodnostjo; skrbi jih, kako se bodo zmogle soočiti z izzivi, to pa vodi v tesnobnost oziroma anksioznost.«
Kaj lahko storimo sami? Opozarja, da se oseba, ki trpi za depresijo, zelo težko sama aktivira, zato priporoča, da v načrt okrevanja vključi koga, ki jo bo spodbujal. Pri samopomoči so pomembne predvsem tri točke: načrtovanje aktivnosti (načrtujte, kaj boste počeli čez dan; v navdih naj vam bodo aktivnosti, ki ste jih radi počeli pred boleznijo), sočutje do sebe (od sebe ne zahtevajte preveč, namesto velikih ciljev raje redno vadite majhne korake) in nagrajevanje (pohvalite se za trud, tudi bližnje prosite, naj vas spodbujajo in pohvalijo za napredek, čeprav majhen).
Depresija se pri vsakomur odraža drugače: nekdo ima težave pri jutranjem vstajanju, drugi s hranjenjem, tretji s koncentracijo. FOTO: Guliver/Getty Images
Čeprav se o tej bolezni sodobnega časa veliko govori, je več kot polovica primerov neprepoznanih in nezdravljenih, opozarja poznavalka, »dobra novica pa je, da lahko s strokovno obravnavo in podporo večina ljudi z depresijo doseže popolno ozdravitev«. Seveda si je treba najprej priznati, da smo zboleli, a »ena največjih in najpogostejših težav depresije je prav prepričevanje tako sebe kot okolice, da je z nami vse v redu. Če takrat, ko je to najbolj potrebno, ne poiščemo pomoči, se stanje samo še poslabša. Pogosto pomaga že psihoterapija, v težjih primerih pa sta priporočljiva tako psihoterapija kot zdravljenje z zdravili.«
Tudi med mladimi
Čeprav velja, da je depresija bolezen starejših, ni tako: z njo se srečujejo že mladostniki in celo otroci. Sogovornica, ki ima veliko izkušenj z delom z mladimi, ugotavlja, da je še posebno pri mladostnikih zelo težko prepoznati simptome depresije, saj jih lahko hitro zamenjamo za običajno vedenje mladostnika, ki se srečuje s puberteto. Zato je pomembno, da se z mladostnikom pogovorimo, če pri njem opazimo dalj časa trajajočo žalost, razdraženost, nizko samopodobo, utrujenost, izgubo zanimanja za stike z vrstniki in za aktivnosti, ki so ga včasih veselile, spremembe spalnega vzorca ali celo misli na samomor.
Čeprav velja, da je depresija bolezen starejših, ni tako: z njo se srečujejo že mladostniki in celo otroci. Sogovornica, ki ima veliko izkušenj z delom z mladimi, ugotavlja, da je še posebno pri mladostnikih zelo težko prepoznati simptome depresije, saj jih lahko hitro zamenjamo za običajno vedenje mladostnika, ki se srečuje s puberteto. Zato je pomembno, da se z mladostnikom pogovorimo, če pri njem opazimo dalj časa trajajočo žalost, razdraženost, nizko samopodobo, utrujenost, izgubo zanimanja za stike z vrstniki in za aktivnosti, ki so ga včasih veselile, spremembe spalnega vzorca ali celo misli na samomor.
Na depresijo najpogosteje kažejo zlasti naslednji znaki: potrtost, razdraženost, jokavost, občutki nemira, vznemirjenosti, krivde ali nevrednosti, osamljenosti in izoliranosti ter nezmožnost vstopanja v stik z drugimi ljudmi, v stvareh, ki so vas včasih veselile, ne najdete več zadovoljstva, pomanjkanje samozavesti in slaba samopodoba, občutki brezupa in obupanosti, misli na smrt in samomor, težave s koncentracijo, spominom in sprejemanjem odločitev, težave s spanjem, spremembe v prehranjevanju. »Treba je vedeti, da se depresija pri ljudeh odraža različno.«
Pogosto s tesnobo
Depresija se ne pojavi čez noč, temveč se razvija postopoma, zato jo je marsikdaj težko prepoznati, pojasnjuje Lija Leonora Miljavec, ki v svoji svetovalnici v Ljubljani pogosto srečuje ljudi z znaki depresije. »Najopaznejša razlika med depresijo in slabšim razpoloženjem je v trajanju razpoloženja – slabše razpoloženje se čez nekaj dni ali tednov popravi, depresija pa vztraja tedne, mesece ali celo leta.«Pojasnjuje, da se v veliko primerih pojavi s tesnobo oziroma anksioznostjo: »Osebe, ki doživljajo tesnobo, pogosto doživljajo stisko v zvezi s svojo prihodnostjo, to pa lahko sproži depresijo. Na drugi strani so osebe, ki se soočajo z depresijo, pogosto prestrašene v zvezi s svojo prihodnostjo; skrbi jih, kako se bodo zmogle soočiti z izzivi, to pa vodi v tesnobnost oziroma anksioznost.«
Nujna je čimprejšnja pomoč strokovnjaka. FOTO: Guliver/Getty Images
Kaj lahko storimo sami? Opozarja, da se oseba, ki trpi za depresijo, zelo težko sama aktivira, zato priporoča, da v načrt okrevanja vključi koga, ki jo bo spodbujal. Pri samopomoči so pomembne predvsem tri točke: načrtovanje aktivnosti (načrtujte, kaj boste počeli čez dan; v navdih naj vam bodo aktivnosti, ki ste jih radi počeli pred boleznijo), sočutje do sebe (od sebe ne zahtevajte preveč, namesto velikih ciljev raje redno vadite majhne korake) in nagrajevanje (pohvalite se za trud, tudi bližnje prosite, naj vas spodbujajo in pohvalijo za napredek, čeprav majhen).
