Pred išiasom ni varen nihče

Najpogosteje ga povzroči zdrs medvretenčne ploščice, a ne glede na vzrok so bolečine zelo hude in za mnoge najhujši dogodek v življenju, ki ga je nemogoče predvideti, z zdravim življenjskim slogom pa lahko zmanjšamo možnosti za njegov pojav.

»Išias je huda ostra bolečina, ki izvira v ledvenokrižnični hrbtenici in izžareva po zadnji strani v levo ali desno spodnjo okončino,« pojasnjuje Dejan Čeleš, dr. med., specializant ortopedske kirurgije iz Ortopedske bolnišnice Valdoltra. »Ob tem lahko bolniki slabše čutijo kožo oziroma občutijo mravljinčenje. Korenine N. ischiadicusa ali išiadičnega živca izvirajo med četrtim ledvenim in tretjim sakralnim vretencem, bolečina pa se lahko pojavi tudi po sprednji strani noge, v tem primeru govorimo o femoralgiji, saj je prizadet femoralni živec, ki izvira s predela med drugim in četrtim ledvenim vretencem. Slabšemu občutenju kože so lahko pridruženi tudi motorični izpadi z oslabelostjo posameznih mišičnih skupin.

Bolečino, ki jo spremlja krč ledvenih mišic in ne izžareva v spodnje okončine, imenujemo lumbalgija, pri njej ne najdemo nevroloških izpadov v spodnjih okončinah. Po navadi se pojavi zaradi pritiska medvretenčne ploščice na korenino, ki izhaja iz centralnega spinalnega kanala.«
Kot pojasnjuje sogovornik, se bolečina pojavi iznenada in je ni mogoče predvideti, zato so prizadeti povsem nepripravljeni in seveda upravičeno prestrašeni.

»Doleti lahko kogar koli. Pred išiasom ni varen tako rekoč nihče,« nadaljuje Čeleš. »Najpogosteje se pojavi pri ljudeh, ki opravljajo težja fizična dela v neergonomskih razmerah, prisilni drži in z nepravilnim vzorcem gibov predvsem pri dvigovanju težjih bremen pa pri tistih z dolgotrajnim sedečim delom in slabo fizično dejavnostjo. Medvretenčna ploščica se namreč prehranjuje z difuzijo, kar pomeni, da je potrebno ustrezno gibanje, da v njo pridejo hranilne snovi. Po navadi so to bolniki srednjih let, med tridesetim in petdesetim letom, torej delovno aktivna populacija, pri katerih še niso nastopile obrabne spremembe hrbtenice s kalcinacijo medvretenčnih ploščic.«

Ali na možnost pojava išiasa lahko vpliva tudi dednost? »Genetsko slabša kakovost vezivnih tkiv, ki oblikujejo medvretenčno ploščico, in tudi drugih delov človeškega telesa, pri tem imam v mislih predvsem lokomotorni sistem, je nedvomno rizični dejavnik, ki lahko prispeva k hitrejši razpoki v medvretenčni ploščici. Vendar pa brez dogodka, ki je neke vrste težko opredeljiva travma medvretenčne ploščice, ni zdrsa jedra iz nje in s tem pritiska na korenino ter posledično išiasa. Gre torej za kombinacijo poškodbe in slabše genetske predispozicije.«

Išias lahko povzroči več dejavnikov, pojasnjuje Čeleš, najpogostejši je zdrs medvretenčne ploščice, za njim pa so obrambne spremembe hrbtenice, ki ožajo prostor, kjer izstopa korenina iz spinalnega kanala: »Drugi vzroki so lahko tudi zlom hrbtenice s pritiskom na spinalni živec, sindrom piriformne mišice, spondilolisteza, tj. zdrs vretenca, bakterijska vnetja s kolekcijami tekočine, ki pritisnejo na živčne strukture, in tumorji.«

Za hrbtenico in zmanjšanje možnosti pojava išiasa lahko naredimo marsikaj. »Treba je skrbeti za zdrav življenjski slog z gibanjem, ki je starosti primerno in ne čezmerno. Prav tako je treba skrbeti za dobre ergonomske razmere na delovnem mestu, kot je pravilno sedenje v kombinaciji s stanjem. Izogibati se je treba delu v prisilni drži. Pri tem so pomembne tudi vaje za stabilizacijo trebušnih in ledvenih mišic, ki jih učijo naši fizioterapevti. Ko se enkrat pojavi išias, je potrebnega nekaj več mirovanja, ustrezna analgezija, morda tudi fizioterapija.


V tem obdobju sta odsvetovana daljše sedenje in vožnja z avtomobilom. Odvisno od regionalnih značilnosti opažamo, da bolniki prejemajo intramuskularne analgetike, nekateri tudi intravenske pri osebnem zdravniku. Nemalokrat uporabimo tudi injekcije deksamethasona, ki je steroid in deluje protivnetno in zmanjšuje edem, to je oteklino. Ob dolgotrajneši, hudi ter nepojenjajoči bolečini z jasnim bolečinskih substratom, kot je zdrs diskusa ali kostna naplastitev, je indiciran tudi operativni poseg.«

In kaj storimo ob neznosni bolečini? Pozorni moramo biti na morebitne nevrološke izpade, kot so nezmožnost hoje po prstih ali petah, slabša moč v spodnjih okončinah, izguba občutka na predelu v obliki jahalnih hlač ter nezmožnost zadrževanja ali odvajanja vode in blata.

»Število bolnikov z diagnozo išiasa v naših ambulantah je bilo v letih od 2010 do 2014 konstanto, gibalo se je med 1700 in 1800 primeri na leto, hospitalnih obravnav je bilo med 600 in 700 na leto. Leta 2015 je opaziti porast ambulantnih primerov, v letih 2016–2018 so se številke še povečale, v petih letih smo s 1700 bolnikov na leto prišli na 2700. Se pa je zmanjšalo število bolnišničnih primerov, kar govori v prid boljšemu protibolečinskemu vodenju bolnikov pri osebnih zdravnikih.«


Morda so težave povezane z boljšo blaginjo v družbi, več zaposlitvami, kar obremeni predvsem delavce, ki opravljajo težja fizična dela, pravi sogovornik: »Morda je za to krivo staranje populacije. Mogoče pa gre samo za naključje in bo čas pokazal, da se bo število primerov znova zmanjšalo.«