Pred obiskom ljubic jedel čokolado

Sobotno indijansko ali babje toplo vreme je na ljubljanski Pogačarjev trg zvabilo številne obiskovalce enega najbolj priljubljenih dogodkov v Ljubljani. To je bila zdaj že tradicionalna Čokoljana, festival čokolade in vsega sladkega. Predstavile so se zdaj že številne čokoladnice in drugi podobni obrati.

Preprosto rečeno je čokolada izdelek iz kakavovega masla in kakavove mase. Preveč suhoparno za našo dušo, kajne? Lepše rečeno je to sladica, ki nima zaman naziva hrana za bogove, saj s popolno kombinacijo sestavin razvaja naše brbončice, nas pocrklja in prisili, da smo ji zvesti vse življenje.

Simbol življenja in plodnosti

Zgodovina čokolade je stara približno tisoč let. Za širjenje in gojenje kakavovih dreves so bile odločilne civilizacije Majev, Toltekov in Aztekov, ki so živele v osrčju ekvatorialne Srednje Amerike. Na območju, kjer so danes Jukatan, Gvatemala, Belize in Južna Mehika, so v 4. stoletju živeli Maji. Ti so poimenovali kakavovo drevo nekoliko zapleteno – cacahuaquchtl. Verjeli so, da drevo pripada bogovom in da jim kakavove stroke ponujajo bogovi sami. Maji so gradili čudovite kamnite palače in templje, v svete zidove pa vrezovali podobe kakavovega stroka, ki je za njih predstavljal simbol življenja in plodnosti. Bili so tudi prvi, ki so pripravili grenak napitek iz kakavovih zrn in ga poimenovali xocoatl, kar pomeni nekako grenka oziroma topla voda.

Že v zgodnjem dopoldnevu je bil Pogačarjev trg tik ob stolnici poln obiskovalcev, prav tako so bile polne stojnice, ki so jih s svojimi izdelki napolnili ponudniki čokolad in čokoladnih izdelkov ter drugih sladkarij. Med njimi smo iskali kaj posebnega in pri Okusih Slovenije našli lepo zavite izdelke, tudi zeleno čokolado. »Pripravimo jo iz zelenega jabolka,« nam je povedal Jan Velkavrh. »Seveda ima tudi okus po jabolku, zaradi zelene barve pa vzbuja veliko pozornosti. Trudimo se, da v naše čokoladne okuse vnašamo čim več slovenskih sestavin, na primer bučna semena, lahko tudi rožmarin, ali pa ponudimo čokolado z okusom potice z dodanimi orehi, rozinami in pehtranom.«

Na Čokoljani je izstopala tudi Danica Stošič s svojo bijolado. Zakaj? »Naša zgodba z bijolado se je začela, ker je naš prvorojenec prehranski alergik in hkrati velik ljubitelj čokolade,« je povedala Stošičeva. »Dolgo sem brez uspeha iskala okusno in hkrati naravno, vegansko, presno, ekološko čokolado, ki bi bila primerna tudi za mojega alergičnega otroka. Odločila sem se, da jo izdelam kar sama. Po dolgem razvojnem delu nam je uspelo izdelati inovativno recepturo in ustvarili smo sedem izjemnih okusov bijolade, ki jih zdaj izdelujemo v našem družinskem podjetju. Bijolada chocowellness alter temne čokoladne tablice, kot se uradno imenujejo, so popolnoma brez desetih sicer znanih alergenov. Primerna je celo za sladkorne bolnike in tiste s celiakijo.«

Najprej je bila bunka

Nekaj posebnega smo našli še na stojnici znane italijanske tovarne Perugina, kjer že od leta 1922 izdelujejo bombone Baci. Tiste s celim lešnikom in značilnim pisnim sporočilom, vse skupaj pa zavito v srebrno folijo. Originalni recept Baci Perugina je leta 1922 sestavila Luisa Spagnoli. Uporabila je dragoceno kakavovo polnilo z lešniki, na katero je postavila cel lešnik, na koncu je vse skupaj oblila s svojo posebno vrsto temne čokolade. Dobila je majhno mojstrovino bogatega okusa, oblika pa je spominjala na členek na roki, zato je najprej izbrala ime cazzotto (bunka). Šele pozneje je dobil ime Baci.

Jan Kralj je v imenu Perugine na stojnici pokazal, kako nastajajo priljubljeni čokoladni in lešnikovi poljubi. »Ko so me izbrali, da lahko pokažem, kakšen je postopek za njegovo izdelavo, so me poslali na šolanje. Seveda je proizvodnja v tovarni povsem drugačna ob enakih sestavinah. Vsekakor pa je zanimivo obiskovalcem pokazati njihovo ročno izdelavo,« je dejal Jan in že hitel mešati čokolado, ki jo je malo prej segrel na priročnem štedilniku.

Še o džinu, tudi tistem, ki se je znašel v prikupnih čokoladnih bombonih podjetja Limaks. Džin je namreč slovenski in nekaj posebnega, pravijo ljubitelji tovrstne pijače. To je Lim Bay Gin, za katerega Vida Teržan iz podjetja Limaks iz Celja pravi, da je rojen v Istri in narejen v Sloveniji. »Zgodba je zanimiva,« pravi Teržanova. »Izumitelj tega džina pravi, da je nastal nekje ob Limskem kanalu. Na prostor, kjer se poleti družijo in ki je hkrati gojišče ostrig, so prinesli hrastov sod. Bakhus je bil kriv, da jim je sod po nerodnosti padel v vodo in ga niso takoj potegnili ven. Vse drugo je del legende. Kar nekaj časa je minilo, da so sod izvlekli iz morja in vanj nalili džin. Dobil je drugačen okus, vonj, barvo in skrivnostno moč, ki jo pripisujejo ostrigam. Podroben recept, ki draži brbončice ter rahlja dušo in telo, pa naj ostane še naprej skrivnost.«