Prepočasno uvajanje novih terapij

Na prvi konferenci o medicinskih tehnologijah in storitvah FORUM MedTech Slovenija so organizatorji iz GZS zbornice MedTech Slovenija pripravili tudi okroglo mizo o možnostih hitrejšega uvajanja novih terapij v slovenski zdravstveni sistem. S tem, so se strinjali sodelujoči, bi zagotovili, da slovenskih pacientov ne bi bilo treba napotiti na zdravljenje v tujino, kar je za bolnika običajno izjemno stresno.

Na primeru fekalne inkontinence in njenega zdravljenja s sakralno nevromodulacijo so spregovorili o težavah, s katerimi so se zdravniki soočili ob poskusu uvajanja te nove terapije v slovenski zdravstveni sistem, pa tudi o možnih rešitvah, s katerimi bi lahko zagotovili hitrejšo pot novih terapij do slovenskih pacientov. Zdaj morajo slovenski pacienti na to zdravljenje v tujino. Bolnica je vstavitev nevromodulatorja, kar je odpravilo vse njene težave, morala opraviti na Dunaju. »Konzilij je odobril zdravljenje v tujini, a sem morala sama urediti vse, od datuma operacije, organizacije poti do plačila, ki ga je bolnišnica pošiljala meni, sama pa naprej na ZZZS. Za starejše ljudi je vse to kar težko,« je dejala 62-letna gospa, ki je komaj tri ure po posegu, ki poteka v splošni anesteziji, poslušala navodila za uporabo nove terapije v tujem jeziku in se takoj nato sama odpeljala domov v Slovenijo.

Slovenci v tujino, tujci k nam

Postopek za odobritev zdravljenja s sakralno nevromodulacijo smo začeli že leta 2016, je dejala Urška Kogovšek.  

Da je uvajanje novih terapij v slovenski zdravstveni sistem vsekakor prepočasno, je izpostavila Urška Kogovšek, dr. med., specialistka splošne kirurgije in koloproktologije ter vodja multidisciplinarnega konzilija za bolezni in motnje v delovanju medeničnega dna. »Postopek za odobritev zdravljenja s sakralno nevromodulacijo smo začeli že 2016. Obvestilo, da je zdravstveni svet to obliko zdravljenja uvrstil na prednostni seznam vlog za uvrstitev v splošni dogovor, smo dobili 2019. Danes, po sedmih letih od začetka postopka, sakralna nevromodulacija še vedno ni uvrščena v splošni dogovor. Čeprav jo znamo izvajati, je ne moremo, saj zdravstveno zavarovanje ne krije stroškov. Tako nam preostane napotitev pacientov v tujino,« pravi Kogovškova.

Na paradoks, da pri nas s to metodo lahko samoplačniško zdravijo paciente iz drugih držav, Slovence pa napotujejo v tujino, da stroške sploh krije zdravstveno zavarovanje, je opozoril prof. dr. Borut Štabuc, dr. med, predstojnik kliničnega oddelka za gastroenterologijo na UKC Ljubljana. »Predlagamo, da bi se bolnišnice neposredno, brez ministrstva za zdravje in zdravstvenega sveta, dogovarjale z ZZZS. Kalkulacijo in strokovne utemeljitve pripravimo zdravniki, potem pa vse obleži v nekem predalu.«

Možnost za spremembe na bolje je, da bi šlo tudi odločanje o financiranju zdravstvenih storitev neposredno prek ZZZS, meni Jakob Ceglar.

Z njim se je strinjal Jakob Ceglar, predstavnik ZZZS, odgovoren za razvoj novih modelov plačevanja za specialistiko, tudi član zdravstvenega sveta, in dejal, da možnosti za izboljšave so. »Če ohranimo obstoječi sistem, potem moramo zagotoviti kontinuiteto zdravstvenega sveta in doseči konsenz, da vsako leto določen odstotek denarja namenimo za nove terapije. V Sloveniji že od leta 2019 do letošnje pomladi v splošni dogovor nismo uvedli nobene nove terapije, čeprav smo imeli v zdravstvu na voljo bistveno več sredstev.« Druga možnost za spremembe na bolje pa je, je povedal Ceglar, da bi tudi odločanje o financiranju zdravstvenih storitev, tako kot velja za zdravila, šlo neposredno prek ZZZS in ne prek ministrstva za zdravje in zdravstvenega sveta. To je alternativna pot, ki bi lahko zagotovila, da bi slovenski pacient do nove terapije prišel bistveno hitreje.