Prepoznajte znake izgorelosti

Za prenekaterega posameznika je stres normalna posledica časa, ki ga preživijo na delovnem mestu. Toda psihologi opozarjajo, da lahko služba povzroča dve vrsti stresa, prvi je tisti, ki ga zmoremo prenašati in nam celo pomaga, da smo še bolj produktivni, še bolj ustvarjalni, drugi pa vodi v izgorelost. Slednjo, se strinja kar več psihologov, bi morali kvalificirati kot duševno motnjo, tako kot depresijo, ki jo je mogoče uravnavati z zdravili. Izsledki raziskave, ki jo je lani opravil Career Builder, kažejo, da kar 61 odstotkov zaposlenih Američanov občasno občuti, da imajo vsega čez glavo in da bodo na delovnem mestu pregoreli, več kot tretjina je priznala, da trpijo za nervozo in tesnobo. A v nasprotju z depresijo, ki jo je mogoče odkriti, diagnosticirati in zdraviti, izgorelost, ki škodi duševnemu zdravju, pogoste ostane neodkrita.

Fizične bolezni

Izgorelost je stanje psihične, fizične in čustvene izčrpanosti, ki se razvije po več letih izčrpavanja organizma oziroma po letih izpostavljenosti intenzivnemu in dolgoročnemu stresu. Tak človek občuti upad telesne energije, težko ohranja budnost in se le težko skoncentrira, pogosto pozablja, je neodločen, moti ga vse v okolici, od svetlobe, glasbe do glasnega klepeta sodelavcev. Tak ni sposoben opravljati vsakodnevnih opravil, kaj šele delati.

Mnogo raziskav je sindrom izgorelosti povezalo z različnimi fizičnimi boleznimi, denimo možgansko kapjo, boleznimi srca, težavami s prebavili, pomanjkanjem spolne sle, in tudi duševnimi težavami, kot so napadi panike in razdražljivost. Znaki, da nekaj ni v redu, so tudi pesimizem, stalna nervoza, tolaženje s hrano ali alkoholom, tudi padec imunskega sistema, zaradi česar ste pogosto bolni in imate glavobole, bolečine v hrbtu ali mišicah. Raziskave so pokazale še, da so ljudje, ki se spopadajo z izgorelostjo, deloholiki, ambiciozni, zagnani, in da imajo potrebo po uspehu na visoki ravni, so nestrpni, tekmovalni, imajo občutek, da so naloge nujne oziroma jih je treba takoj rešiti, perfekcionisti, čustveno ranljivi, občutljivi za kritiko; obenem se težko sprostijo in nimajo prostočasnih aktivnosti. Sebe (pa tudi okolico in druge) vrednotijo glede na svoje delo, dosežke, saj so bili vzgajani s pogojno ljubeznijo: pohvale in pozornosti pa tudi ljubezni so bili deležni, ko so bili uspešni v šoli ali so zadovoljevali potrebe drugih.

Če govorimo o poklicih, so najbolj ogroženi tisti, katerih narava dela narekuje stalni stik z ljudmi, izgorelost preti tudi onim, ki delajo v neugodnem delovnem okolju – vir stresa so denimo tako odnosi med zaposlenimi kot organizacijski dejavniki na delovnem mestu.
 

Nenaspani, brez motivacije

Poglejmo, kateri so znaki, da vam preti izgorelost na delovnem mestu. Začnimo z izčrpanostjo in nespečnostjo: motnje spanja so očiten znak izgorelosti. Delo bi nas moralo napolniti z energijo, po opravljeni nalogi bi se morali počutiti srečne in zadovoljne, ker smo jo uspešno opravili.

Tudi slabo upravljanje in pomanjkanje oziroma popolna odsotnost podpore na delovnem mestu lahko pospešita pot, ki vodi v izgorelost. Čeprav je dolg delovnik neizbežen v nekaterih poklicih, si profesionalni deloholiki s takim načinom dela povzročajo več škode kot koristi. Najpogostejši vzrok izgorelosti je preveč delovnih obveznosti, včasih pa tudi občutek, da delo, ki ga opravljate, nima smisla in nanj pa tudi nase niste ponosni. Tudi če poskušate biti nenehno popolni, ste na dobri poti k izgorelosti. Če je perfekcionizem vaš cilj, boste, ko jo boste nekoč dosegli, izgubili zadovoljstvo ob doseganju cilja. Koncentracija bo padla, prav vse, česar se boste morali lotiti, bo postalo precej bolj zapleteno in težko. In če boste vsemu navkljub še naprej poskušali biti popolni, boste v resnici dosegli ravno nasprotno: zaradi velike frustracije ob nedoseganju želenega boste manj učinkoviti in produktivni. Obenem se boste spopadali z izgubo motivacije, z občutkom nemoči in poraženosti, kot da ni prav nobenega izhoda iz položaja, v katerem ste se znašli.

Vsi bi se morali zavedati tega sindroma, da bi ga pravočasno prepoznali, tako zaposleni kot delodajalci. Prej in bolje ko boste prepoznali težave, prej in laže si boste pomagali. Proučite svoje cilje, postavite si meje ter se naučite zavrniti naloge, ki vas (pre)obremenjujejo. To konkretno pomeni, da si dovolite imeti dovolj prostega časa, ki ga preživite s prijatelji ali družino, da se sprostite in spočijete, poiščete ravnotežje med poslovnim in zasebnim življenjem. Tudi čas zase je treba predvideti: trenutke v dnevu, ki jih preživite sami in tako, kot želite, s knjigo v roki, ob glasni glasbi, na sprehodu ali v topli kopeli. Če se vam zdi, da nič od naštetega ne bo pomagalo, obiščite zdravnika, ki vam bo svetoval, kako naprej, včasih lahko pomaga že to, najpogosteje vas bo napotil k psihologu ali psihoterapevtu. In takrat se začnejo spremembe. Okrevanje sicer traja dolgo, a v tem času človek spoznava nove poti in nov način življenja.