Prezgodaj za velike napovedi, dovolj za upanje

Če ima posestvo s kmetijo z gospodarskimi poslopji ter pašniki in gozdovi ime Rajska dolina, to nekaj pomeni. Rajska je že lega na robu vasi Velike Lipljene ob cesti Grosuplje–Turjak, vse drugo pa je delo pridnih rok in še bolj razmišljanja, raziskovanja, eksperimentiranja. Kot v raju se imajo tudi živali – devet lipicanskih konj, trije poniji, deset damjakov, 30 kokoši, po pet koz in mačk ter dva psa –, ki se smukajo okrog hiše ali večidel prosto pasejo v ogradah, ki so tako prostrane, da ponekod niti ni videti, do kod segajo.

»Skupaj imamo dobrih 15 hektarov zemlje,« pove dr. Klemen Potočnik, raziskovalec in predavatelj na Oddelku za zootehniko Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, med drugim nosilec predmeta konjereja. »Od tega obdelujemo dobrih osem hektarov, sedem jih je pa gozda,« doda kot lastnik Rajske doline in direktor podjetja LacMar, d. o. o., v katerem njegova žena, doktorica živilske tehnologije Manca Knap Potočnik, vodi razvoj in prodajo.

Konji so glavni

Projekt kobilje mleko je že od leta 2012 glavna dejavnost podjetja zakoncev Potočnik v Rajski dolini. Trenutno poleg tega prodajajo še kozmetiko, ki jo izdelujejo na osnovi tega. Še letos bodo poslali na trg liofilizirano kobilje mleko v več oblikah. »Liofilizacija,« sledi razlaga, »je proces sušenja, po katerem živilo najprej zamrznemo in nato iz njega izločimo vodo na molekulski ravni. Tako živilo je, če se ne navlaži, zelo dolgo obstojno na sobni temperaturi, njegova biološka vrednost pa ostane tako rekoč nespremenjena. To tehnologijo je začela uporabljati Nasa za pripravo hrane astronavtom.«

V zadnjem času stopa v ospredje tudi raziskovanje blagodejnega, morda celo zdravilnega vpliva stika s konjem na obolele z diagnozami, kot sta avtizem in parkinsonova bolezen. Klemna Potočnika je k razmišljanju v to smer spodbudil pred desetimi leti v reviji Konji objavljen prispevek Andreje Marinšek Konji in otroško spanje. Povezal se je z avtorico, pritegnil še znanega športnega psihologa prof. dr. Mateja Tušaka in njegovo sestro Maksimiljano Marinšek, ki ima v Sloveniji največ izkušenj na področju aktivnosti s pomočjo živali, in zasnovali so projekt Aktivnosti s pomočjo konj za otroke. Izsledki raziskave so objavljeni v diplomski nalogi Roka Gumilarja Izkustveno izobraževanje otrok s pomočjo konj.

O blagodejnih vplivih bližnjih stikov človeka z živalmi, zlasti s konji in drugimi kopitarji, obstaja dokaj obsežna literatura, po drugi strani pa je bilo opravljenih razmeroma malo empiričnih raziskav, ki bi tovrstna razmišljanja potrjevala. Pobuda Cvetke Pavlina Likar, nadvse prizadevne predsednice društva Trepetlika, ki povezuje bolnike s parkinsonovo boleznijo po vsej državi, da bi tak projekt izpeljali tudi pri nas, je v Klemnu Potočniku našla pravega sogovornika.

»Na svetovnem spletu smo sicer našli, da se nekaj na to temo dogaja v Braziliji in Združenih državah,« je pripomnil, »pri nas pa smo se prvi odločili, da bomo na tem vznemirljivem področju zaorali ledino.« S sodelovanjem primarija Dušana Flisarja z nevrološke klinike ljubljanskega UKC je nastal projekt Aktivnosti s pomočjo konj za bolnike s parkinsonovo boleznijo z izvedbenim načrtom.

Od teorije do prakse

Ta načrt se je z devetimi obiski izbranih bolnikov na kmetiji Rajska dolina sredi junija iztekel. Sprva so se seznanili ter s krtačenjem in božanjem zbližali s konjem in se naučili osnovnih pravil varnega pristopa in ravnanja z njim. S pomočjo vodnika so spoznali tudi osnove vodenja konja. Obenem so se tudi izbrani konji (dva lipicanca in dva šetlandska ponija) morali postopoma privaditi na občasne sunkovite gibe parkinsonovih bolnikov.

Druga tretjina obiskov v Rajski dolini je vključevala samostojnejše delo s konjem – še vedno v spremstvu vodnika. Bolnik obvlada tudi osnove komuniciranja s konjem, kar mu omogoči samostojnejše vodenje po poligonu, na koncu pa poskrbi še za osnovne potrebe konja glede nege in oskrbe. Zadnji trije obiski so bili namenjeni ježi, sprva nadzorovani in previdni, nato pa čedalje bolj sproščeni in lahkotni.

»Po devetem obisku,« je predvideval projekt – zastavljeni cilj je bil nazadnje tudi dosežen –, »uporabnik pozna pravila varnega dela s konji, je samostojen pri vodenju in negi živali. Pozna pravila oskrbe in sodeluje pri oskrbi. Seznani se s sedenjem na konjevem hrbtu in z zakonitostmi gibanja človeka in konja med ježo brez sedla.«

Reakcija udeležencev projekta je bila, po začetni zadržanosti, tu in tam prepleteni tudi s strahom, soglasna: »Nisem si mislil, da bom še kdaj v življenju na konju,« je navdušeno vzkliknil eden od trepetlikovcev, pri čemer je gotovo imel v mislih oba pomena besedne zveze biti na konju. Zadovoljstvo je sijalo tudi v pogledih drugih udeležencev iz prve skupine, vključene v projekt, ki ga strokovno spremlja prim. Dušan Flisar.

»Prezgodaj je še za velike napovedi, dovolj pa za upanje, da smo na pravi poti,« meni dr. Potočnik. »Da se bo v dovolj velikem vzorcu potrdilo, kar opažamo že dlje. Da zaupljiv stik med konjem in bolnikom s parkinsonovo boleznijo – pa tudi z avtisti in ljudmi z nekaterimi drugimi zdravstvenimi motnjami – prispeva k očitno boljšemu razpoloženju in počutju obolelega in s tem k boljši kakovosti življenja.«

Vsaka pot, pravi stara modrost, se začne s prvim korakom …