GOSTILNA
Pri Žabarju, Ljubljana
Tradicionalna ljubljanska gostilna, kjer slovijo predvsem po izvrstnih žabjih krakih.
Odpri galerijo
Žabji kraki - ocvrti
»Vilice in nož odrini in za bedrce me primi!« je pisalo na zastavici, ki jo je kuhar Pri Žabarju le malo pred tem zapičil v sočno in tako mehko žabje meso, da je spominjalo na najboljšega piščanca. Tam na Viču, v 150 let starem pribežališču ljubiteljev tradicionalne kuhinje, ki jo vodi že četrta generacija lastnikov, so žabji kraki tako lepo ocvrti, da jih človek sprva kar z očmi požira.
Danes je vse naokoli pozidano, toda včasih se je nedaleč stran razprostiralo Barje in marsikdo je lovil žabe ter jih v vedrih prinašal prav k Žabarju, kjer so jih znali že od nekdaj odlično pripraviti. Spomin na neko preteklo obdobje Pri Žabarju še zmeraj ohranjajo, bil bi pravi greh, če si jedec pri njih ne bi naročil te sijoče porcije žabjih krakov, tako blagega okusa, da bi bil zlahka prvovrsten obrok tudi našim malčkom. Ker so pri nas žabe že lep čas zaščitene, jih uvažajo in ponudijo z nadpovprečno tatarsko omako, v katero smo jih še dolgo potapljali in v ustih slastno cuzali meso s koščic.
Zraven smo pili tisto, kar je bilo načeloma videti tudi pri vseh drugih omizjih; buteljk nismo opazili. Rebula briškega vinarja Aljoše Sirka je bila povsem pitno in osvežilno vino, ki je na nosu obetala več, kot se je zgodilo v ustih. To odprto vino ni ponujalo presežka, kot ga ni niti zajeten šop domačih špargljev, prelitih samo z oljčnim oljem in posutih z naribanim sirom, ki pač ni bil parmezan, kot je bilo obljubljeno. Glede na to, da povsem spodobnega prodajajo že v vseh malo večjih prodajalnah, res ne vidimo potrebe, da bi današnji gostinci varčevali, brez zamere, z nepotrebnim zavajanjem.
Ker so bili šparglji prekuhani, ni bilo želene hrustljavosti. Se je pa natakar ekspresno odzval na našo pripombo, da bi bil najboljša spremljava k špargljem – sauvignon. Prinesel je tistega od Tilie oziroma vipavskega vinarja Matjaža Lemuta, ki je v usta takoj prinesel poletje, z višjo, a uglajeno kislino pa kar polzel po grlu in šparglje slednjič ponesel – na njihovo pravo mesto.
Pri Žabarju ne boste usekali mimo, če si boste privoščili tudi kaj na žlico. Njihovi vampi so namreč izvrstni! Bili so mehki, pripravljeni na tržaški način s koščki gnjati, nekaj ostrine, bili so pripravljeni dejansko za vsakogar. Pri Žabarju so bili tako dobri, da si jih zlepa nismo upali posuti s sirom, ki pač ni bil parmezan.
Več kot navdušili so nas tudi šampinjoni s plesnivim sirom, manj pa file piranskega brancina v poprovi omaki, ki je bil, prvič, prepečen, drugič, presušen, in tretjič, prelit s pogreto in premlačno omako. Za posladek je natakar priporočal njihovo kremšnito. Mi smo mu prisluhnili, jo poizkusili... in odšli.
Danes je vse naokoli pozidano, toda včasih se je nedaleč stran razprostiralo Barje in marsikdo je lovil žabe ter jih v vedrih prinašal prav k Žabarju, kjer so jih znali že od nekdaj odlično pripraviti. Spomin na neko preteklo obdobje Pri Žabarju še zmeraj ohranjajo, bil bi pravi greh, če si jedec pri njih ne bi naročil te sijoče porcije žabjih krakov, tako blagega okusa, da bi bil zlahka prvovrsten obrok tudi našim malčkom. Ker so pri nas žabe že lep čas zaščitene, jih uvažajo in ponudijo z nadpovprečno tatarsko omako, v katero smo jih še dolgo potapljali in v ustih slastno cuzali meso s koščic.
Zraven smo pili tisto, kar je bilo načeloma videti tudi pri vseh drugih omizjih; buteljk nismo opazili. Rebula briškega vinarja Aljoše Sirka je bila povsem pitno in osvežilno vino, ki je na nosu obetala več, kot se je zgodilo v ustih. To odprto vino ni ponujalo presežka, kot ga ni niti zajeten šop domačih špargljev, prelitih samo z oljčnim oljem in posutih z naribanim sirom, ki pač ni bil parmezan, kot je bilo obljubljeno. Glede na to, da povsem spodobnega prodajajo že v vseh malo večjih prodajalnah, res ne vidimo potrebe, da bi današnji gostinci varčevali, brez zamere, z nepotrebnim zavajanjem.
Kremšnita
Ker so bili šparglji prekuhani, ni bilo želene hrustljavosti. Se je pa natakar ekspresno odzval na našo pripombo, da bi bil najboljša spremljava k špargljem – sauvignon. Prinesel je tistega od Tilie oziroma vipavskega vinarja Matjaža Lemuta, ki je v usta takoj prinesel poletje, z višjo, a uglajeno kislino pa kar polzel po grlu in šparglje slednjič ponesel – na njihovo pravo mesto.
Pri Žabarju ne boste usekali mimo, če si boste privoščili tudi kaj na žlico. Njihovi vampi so namreč izvrstni! Bili so mehki, pripravljeni na tržaški način s koščki gnjati, nekaj ostrine, bili so pripravljeni dejansko za vsakogar. Pri Žabarju so bili tako dobri, da si jih zlepa nismo upali posuti s sirom, ki pač ni bil parmezan.
Več kot navdušili so nas tudi šampinjoni s plesnivim sirom, manj pa file piranskega brancina v poprovi omaki, ki je bil, prvič, prepečen, drugič, presušen, in tretjič, prelit s pogreto in premlačno omako. Za posladek je natakar priporočal njihovo kremšnito. Mi smo mu prisluhnili, jo poizkusili... in odšli.
