Prvi, prva, prvo
Prvi, prva, prvo. Prvi poljub in prvi dan šole, prva ljubezen in prva divja zabava, prvo lepo doživetje in prvo veliko razočaranje … Biti prvi-prva-prvo je vsekakor za naše sive celice dovolj tehten razlog, da se spomina na tisto osebo, dogodek, počutje ne moremo zlepa znebiti. Četudi bi se radi. In bolj ko se trudimo, bolj se nam zasidra med možganske meandre. Za protiutež pa pozabimo marsikaj, za kar vemo, da smo doživeli, pa je kar izginilo iz naše zavesti.
V teh procesih spominjanja in pozabljanja zaseda kar veliko prostora hrana. Ko so mi, tretješolcu, pod narkozo odstranili mandlje, se od vsega bivanja v bolnišnici spominjam prve jedi po operaciji: pireja rdeče pese. Po grlu me je tako skelelo, da rdeče pese še desetletja nisem maral videti, kaj šele jesti. Med slabe spomine sodijo tudi cvrte ribe iz neke krčme na Tenerifu, ki so mi naredile tako zgago, da bi najraje bruhal. Kar se mi je res pripetilo po zajtrku pri prijatelju z avstrijske Koroške, med katerim mi je njegova nadvse prijazna teta postregla umešana jajca z obilo rezin dimljene klobase. Z avtom mi ni uspelo prevoziti niti dvajset kilometrov, ko se je moj želodec odločil, da se hoče izprazniti po isti poti, kot sem ga napolnil. In z dimljenimi mesninami si še zmeraj nisem povsem domač, tako da se jim raje izogibam, za zmeren okus po dimu, ki mi sicer prija, pa v domači kuhinji raje poskrbimo z dimljeno papriko.
Toda bodi dovolj slabih spominov, saj imam dobrih neprimerno več. Ob koncu poletja se spominjam dni v Provansi, kjer sem bil prvič povabljen na podeželski aïoli, aïoli champêtre. Niti sanjalo se mi ni, za kako vrsto piknika gre, prijatelji pa so mi zgolj nakazali, da bomo jedli česnovo majonezo. To in nič drugega. Seveda sem bil toliko bolj vesel, ko sem videl mize, kako se šibijo pod mnoštvom morskih in kopenskih dobrot, majoneza z obilico strtega česna pa je bila ponujena »zgolj« kot omaka, ki je poudarjala okus školjkam, morskim polžem ribam in kuhani zelenjavi. Potovanja v Rim se spominjam po testeninah z mladim grahom v neki restavraciji v Tivoliju, v Sarajevu pa sem se prvič srečal s halvo in burekom. Na Madeiri sem imel težave s prevodi: v angleščini izpisan jedilnik je navajal »kebabe«, ki so bili dejansko tiste neverjetno dobre »espetade« – nabodala z govejim mesom, nekakšna povečana verzija naših ražnjičev. Ko smo nesporazum ob pomoči natakarja odpravili, smo končno jedli tisto, kar smo želeli, pa nismo vedeli, kako naročiti.
Polže sem prvič jedel v neki zakotni vasici sredi Padske nižine, na festivalu komunističnega tiska Festa del Unità, kjer so ob pozni uri našega prihoda še edini imeli odprte stojnice. In bili so izvrstni, vredni vseh Michelinovih zvezdic. Kot piščanci na ražnju pri pouličnih rôtisseurjih v Parizu, kjer mi je postalo prvič jasno, zakaj se je bistri Brillat-Savarin spomnil domislice, da se kuhanja lahko naučiš, s talentom za peko na ražnju pa se moraš roditi. Povedano po francosko: »On devient cuisiner mais on naît rôtisseur.«
Včasih je bolj kot krožnik pomembno vzdušje, način strežbe, nekaj, kar se nam zdi dovolj neobičajno, da se nam zasidra v spomin. Na nekem davnem osnovnošolskem izletu v Trento smo imeli kosilo v hotelu, ki ga že davno ni več. Deževalo je, prostorna jedilnica je bila hladna in vlažna, na mizi so nas čakali prazni krožniki in pribor. Začudeno smo gledali, potem pa je prišel natakar s pladnjem, na katerem so bili kovinski lončki, v katerih smo v odmorih za malico pili čaj. In hodil je od enega do drugega ter nam nalival juho. Joj, kako nobel se nam je to zdelo! Še celo bolj imenitno kot nekaj desetletij kasneje, ko sem v Kendovem dvorcu prvič doživel strežbo v rokavicah.
Sicer pa je za dobro vzdušje potrebno mnogo manj. Pred časom so mi domačini v Sviščakih, zaselkom pod Snežnikom, odgovorili na moj dober dan in dober tek s povabilom, da se jim pridružim pri kosilu. Na mizi je bila skleda krompirjevih cmokov z marelicami in z veseljem sem se jim pridružil. Bilo je prvič, da sem bil kot naključno mimoidoči neznanec deležen takega gostoljubja. In tega občutka ne bom pozabil nikoli!
