Dnevi so bili polni strahu in težkih rok na mojem malem telesu
Moje ime je Ana. Moja zgodba ni posebna zgodba. Je zgodba, kot jih je na tisoče – in prav v tem tiči njena teža. Vsaka od teh naših zgodb nosi v sebi nešteto drobcev otroštva, ki ga nikoli ni bilo, nosi otroške sanje, ki so nekoč zaman iskale ljubezen in varnost. Nosijo otroške nasmehe, polne zaupanja in nedolžnosti, ki so počasi ugašali pod težo udarcev, kričanja, vsakodnevne tesnobe in tihega zaničevanja.
Odraščala sem v skorajda normalni družini. Vsaj na videz, a tisto, kar je bilo zunanjim očem nevidno, je bilo drugačno. Moji dnevi so bili polni strahu, tihih groženj in težkih rok na mojem malem telesu. Tudi moj otroški smeh in moje sanje so ugasnili, s seboj pa se je pripeljalo globoko prepričanje, da je z menoj nekaj narobe, da sem jaz narobe in da je vse, kar se mi dogaja, moja krivda – prepričanje, ki sem ga vzela s seboj v odraslost.
Dolgo nisem razumela, da sem zlorabe in nasilje iz otroštva prenesla naprej. Da čeprav sem zapustila dom, sem dom prinesla s seboj – v mislih, v telesu, v načinu kako sem gledala nase in na druge.
Na začetku je bilo subtilno – zaničljive misli o sebi, neusmiljena kritika, ki me je preganjala ob vsaki napaki. Postala sem najbolj stroga sodnica svojega življenja. Govorila sem si stvari, ki so bile včasih še hujše od tistih, ki sem jih slišala kot otrok – da nisem vredna, da nisem sposobna, da si ne zaslužim biti tukaj in srečna. Tako sem precej uspešno nadaljevala tam, kjer so drugi končali. Zlorabljala sem sebe - v svojih mislih, svojih dejanjih in svojih odnosih ... Nadaljujte branje TUKAJ - na Onaplus.si.
