SOJA
Rada ima toploto, pogosto jo zalivamo
Za seme soje se bo treba malo potruditi, ni namreč na prodaj v vseh vrtnarijah; sejemo jo do začetka julija; nekaj grmov na domačem vrtu bo dovolj za sprotno porabo.
Odpri galerijo
Zlahka jo gojimo tudi na domačem vrtu. FOTO: GettyImages
Soja je ena najstarejših kulturnih rastlin, ki se uporabljajo za prehrano ljudi in živali ter v industrijske namene, zlasti v tekstilni, kemijski in farmacevtski industriji. Zelo je razširjena kot krmna rastlina, v naši prehrani pa se pojavlja v številnih oblikah.
Najbrž smo vsi vsaj slišali za sir tofu, iz sojinih kosmičev pripravljamo zrezke, sojino mleko nadomešča živalsko, sicer pa jo uživamo tudi v zrnju. Ker je bogata z beljakovinami, velja za odličen nadomestek za meso. Zato ni čudno, da je eno pomembnejših živil v prehrani vegetarijancev in veganov.
Na naših vrtovih ni prav pogosta, čeprav dobro uspeva in je ni težko vzgajati, podobno kot preostale stročnice. Sejemo jo praviloma v maju, v ugodnem vremenu že aprila, lahko pa setev potegnemo v poletje, vse do julija. Letos torej še imamo čas, če jo posejemo zdaj, bomo pridelek pobirali konec poletja oziroma jeseni. Pri tem je treba upoštevati sorto, vegetacijska doba je namreč od 80 do 170 dni.
Pri setvi ne pozabimo na dobre in slabe sosede. Soja se odlično počuti v družbi vseh kapusnic, prija ji tudi družba krompirja, špargljev in koruze, medtem ko je nikar ne sejmo v bližino čebule, česna in pora oziroma drugih čebulnic. Kot velja za večino vrtnin, ji godi družba kapucinke in tagetesa.
Stroki soje so dolgi do osem centimetrov, v njih najdemo od dva do pet zrn, ki so različnih barv, odvisno od sorte. Podobno kot pri fižolu lahko uživamo sveže, mlado zrnje, pogostejša je uporaba povsem dozorelega, suhega zrnja. Slednje je bolje skladiščiti v strokih in ga luščiti sproti.
Najbrž smo vsi vsaj slišali za sir tofu, iz sojinih kosmičev pripravljamo zrezke, sojino mleko nadomešča živalsko, sicer pa jo uživamo tudi v zrnju. Ker je bogata z beljakovinami, velja za odličen nadomestek za meso. Zato ni čudno, da je eno pomembnejših živil v prehrani vegetarijancev in veganov.
Zlahka jo gojimo tudi na domačem vrtu. FOTO: GettyImages
Na naših vrtovih ni prav pogosta, čeprav dobro uspeva in je ni težko vzgajati, podobno kot preostale stročnice. Sejemo jo praviloma v maju, v ugodnem vremenu že aprila, lahko pa setev potegnemo v poletje, vse do julija. Letos torej še imamo čas, če jo posejemo zdaj, bomo pridelek pobirali konec poletja oziroma jeseni. Pri tem je treba upoštevati sorto, vegetacijska doba je namreč od 80 do 170 dni.
Do pet zrn v dlakavih strokih
Soja potrebuje srednje težka tla, ki smo jih jeseni pognojili s hlevskim gnojem, če jih nismo, pred setvijo prst obogatimo z domačim kompostom. Soja, tako kot druge metuljnice, tla bogati z dušikom. Rada ima toploto, zato ji izberimo gredo na sončni legi. Sejemo v vrste, ki naj bodo do 40 centimetrov vsaksebi, v vrsti pa sejemo na deset centimetrov razmika. Pred setvijo je dobro semena za nekaj ur namočiti v vodi. Tudi sicer potrebuje precej vlage, saj gre za rastlino, ki izvira iz vzhodne Azije, zato jo je treba poleti, zlasti v suši, redno in pogosto zalivati. Dvakrat ali trikrat jo tudi okopljemo, vendar le po vrhu, da ne poškodujemo korenin, ki so pri soji zelo plitvo.Pri setvi ne pozabimo na dobre in slabe sosede. Soja se odlično počuti v družbi vseh kapusnic, prija ji tudi družba krompirja, špargljev in koruze, medtem ko je nikar ne sejmo v bližino čebule, česna in pora oziroma drugih čebulnic. Kot velja za večino vrtnin, ji godi družba kapucinke in tagetesa.
Stroki soje so dolgi do osem centimetrov, v njih najdemo od dva do pet zrn, ki so različnih barv, odvisno od sorte. Podobno kot pri fižolu lahko uživamo sveže, mlado zrnje, pogostejša je uporaba povsem dozorelega, suhega zrnja. Slednje je bolje skladiščiti v strokih in ga luščiti sproti.
