Rak prostate tudi pri mlajših
Ob brskanju po statističnih podatkih o razširjenosti raka na prostati, najpogostejši maligni bolezni moških, sta pomenljivi dve številki; 40 odstotkov se jih sooči s to diagnozo po 40. letu, ko se torej šele bližajo pragu svojega srednjega življenjskega obdobja. In ker se tveganje za nastanek te bolezni s starostjo povečuje, v generaciji seniorjev, starejših od 80 let, odkrijejo že 80 odstotkov raka na prostati; pri nekaterih je morda v tem času nastal na novo, pri drugih pa je »prijaznejša«, neagresivna oblika te bolezni, nemara že vrsto let, tudi desetletje ali skoraj dve, nezaznavno ždela v telesu. V nasprotju z benigno obliko (BHP), nerakastim povečanjem prostate, ki postopoma zožuje sečnico in ovira pretok urina, tak, potuhnjen rak z ničimer ne opozarja nase in tudi ne dela posebnih težav. V takšnih primerih zdravniki pravijo, da bolnik ne premine zaradi raka prostate, ampak – z njim …
V Sloveniji za rakom prostate vsako leto zboli približno 1600 moških in okoli 400 jih zaradi tega umre.
Ta najpogostejša maligna bolezen moških predstavlja 15 odstotkov vseh rakov. V Sloveniji za njo vsako leto zboli približno 1600 moških in okoli 400 jih umre. Dve tretjini moških, ki zbolijo za rakom prostate, je starejših od 65 let. Po napovedih Svetovne zdravstvene organizacije naj bi za rakom prostate zbolel vsak šesti moški, ob pričakovanem staranju prebivalstva bo več tudi te bolezni. Zdravniki še opozarjajo, naj bodo na mogoče tveganje bolj pozorni v družinah s »pozitivno družinsko anamnezo«, kar pomeni, da zbolevajo moški v matični družini oziroma bližnjem sorodstvu, pri čemer je tudi večja verjetnost, da gre za agresivno vrsto raka.
Zgovorne mustače …
Brkati movember – skovanka se je pred dvema desetletjema razširila iz dežele tam spodaj – tako tudi pri nas že tradicionalno opominja močnejši spol, naj bo (bolj) pozoren na svoje zdravje. Na to opozarjajo urologi in drugi zdravniki, slovensko onkološko društvo OnkoMan, ki na spletnih straneh ponuja veliko domiselnih koristnih nasvetov, Društvo onkoloških bolnikov in člani drugih tovrstnih združenj, mnogi z lastno izkušnjo raka na prostati. Vsekakor moški lahko veliko naredijo za svoje zdravje, če začnejo najpozneje po petdesetem letu opravljati redne preglede pri urologu. Ključno pa si je tudi prizadevati za zdrav način življenja, z uživanjem priporočljive sredozemske prehrane, odrekanjem škodljivim razvadam, predvsem pa se čim več redno gibati, saj to učinkovito pripomore k preprečevanju številnih kroničnih bolezni, tudi raka prostate.
Najpomembnejši prognostični dejavnik glede (o)zdravljenja raka je stadij ob diagnozi. Tako danes petletno preživetje bolnikov, ki se začnejo zdraviti v začetnem stadijem raka prostate, dosega več kot 95 odstotkov, pri bolnikih z razsejanim rakom pa znaša komaj 29 odstotkov.
Brez strahu in sramu
Urologi, ki se ukvarjajo z diagnostičnimi preiskavami, opažajo, da se nekateri moški težko odločijo za pregled in z njim po nepotrebnem odlašajo. Nelagodje je odveč in vsaj za začetek je nujen tak pregled, pri katerem se skozi zadnje črevo lahko otipa in pregleda stanje prostate. Ob tem se določi še raven prostatičnega antigena – PSA v krvi, ki pri povišanih vrednostih kaže na sum za raka prostate. Sledi biopsija prostate, ko zdravnik z ultrazvočno sondo, uvedeno skozi zadnje črevo, ciljano pod kontrolo z ultrazvokom na izbranih mestih odvzame vzorce tkiva prostate. Če je diagnoza pozitivna, je to dokaz, da gre res za raka. Vendar ga tudi negativni izvid stoodstotno ne izključi. Tako bo zdravnik verjetno svetoval nadaljnje spremljanje oziroma občasne preglede. Ob sumu na razširjeno bolezen je treba opraviti še druge, natančnejše preiskave, ki bodo narekovale ustrezno zdravljenje.
Lokalno že razpršeno?
Glede na način, kako se običajno rak širi in razvija, kliniki razlikujejo raka, omejenega samo na žlezo prostato, kar je opredeljeno kot stopnja I in II. Ko bolezen lokalno napreduje in se razširi na semenske mešičke, okolno maščobno tkivo in bližnje bezgavke, gre za III. stopnjo; pri IV. stopnji se napredovali ali razsejani rak razširi še na druge organe oziroma organske sisteme.
Razumljivo je zelo pomembno odkriti raka prostate čim bolj zgodaj. V Sloveniji ga odkrijejo več kot 70 odstotkov v začetni, omejeni fazi, nekaj več kot 20 odstotkov je lokalno napredovalega, v okoli 7 odstotkih pa imajo bolniki ob diagnozi že zasevke v oddaljenih organih. Ugotavljajo tudi, da se pri četrtini primarno lokalizirana bolezen z leti razširi v oddaljene organe, najpogosteje kosti.
PSA (za prostato specifični antigen) tvorijo žlezne celice prostate in se v velikih količinah izloča v semensko tekočino, pri bolezni prostate pa tudi v krvni obtok. Določitev vrednosti PSA v serumu se enkrat na leto priporoča pri moških, starejših od 50 let. Povišana vrednost PSA poda sum na raka prostate in zahteva dodatne diagnostične postopke.
Napredek po korakih …
Zdravljenje je odvisno od stadija, v katerem se bolezen odkrije. Dokler je rak omejen na prostato, je po navadi primerna operacija, pri čemer je v veliko pomoč zdaj že dobro uveljavljena sodobna robotska oprema. Pri napredovalem raku ima večjo vlogo sistemsko zdravljenje z različnimi kombinacijami in drugimi postopki, s katerimi si prizadevajo uničiti rakave celice. Bolniki, ki jim bolezen odkrijejo v zgodnji fazi, ko je lokalno omejena, imajo praviloma zelo dobre možnosti ozdravitve. Pet let po diagnozi – to je v onkologiji merilo za ocenjevanje uspešnosti zdravljenja tudi za druge vrste raka – je to pri lokalno omejeni prostati okoli 95 odstotkov. Na srečo večina rakov prostate napreduje zelo počasi, saj od nastanka do kliničnih znakov mine v povprečju od devet do sedemnajst let, do nastajanja oddaljenih zasevkov pa nadaljnjih pet do sedem let. Ko se rakaste celice razširijo na druge dele telesa, to je metastatski oziroma razsejani rak prostate, je zdravljenje bistveno bolj zapleteno in manj uspešno. Je pa spodbudno, da tudi na tem področju raziskujejo in uvajajo nove možnosti.
Nad raka z radionuklidi
Ena takih novosti, ki so jo letos spomladi uvedli v UKC v Ljubljani, je ciljano radionuklidno zdravljenje razsejanega raka prostate, ki je odporen proti zdravilom za zmanjšanje oziroma preprečevanje nastajanja moških spolnih hormonov, tako imenovano kastracijo; moški spolni hormoni namreč spodbujajo rast rakavih celic. Kot nakazuje prvi del besede radio-, se pri tem načinu zdravljenja uporabi radioaktivno zdravilo, sestavljeno iz nosilne molekule, ki določa mesto vezave v telesu, nanjo pa je vezan radioaktivni izotop. Po vnosu v telo skozi žilo, se takšno zdravilo veže na bolezensko spremenjene celice tarčnega tkiva in jih s sevanjem alfa in beta uniči. Medtem ko pri kemoterapiji njen učinek lahko občutijo vse celice, radioaktivno zdravilo uniči le rakave in ne vpliva na zdrava tkiva. Treba pa je pojasniti, da ta način zdravljenja ne omogoča ozdravitve, temveč podaljšuje in izboljšuje kakovost življenja. Za zdaj je primerno le za določene bolnike, pri katerih rakave celice izražajo prostatični specifični membranski antigen PSMA, beljakovino, ki se običajno najde na površini raka prostate, na njenih normalnih celicah pa je ni. Strokovnjaki pričakujejo, da se bo ta zelo zahtevna, a obetavna metoda, ki temelji na vrhunskem znanju in dragi opremi, postopoma lahko razširila še za zdravljenje nekaterih drugih rakavih bolezni.
Vpliv prehrane
Svojo vlogo pri nastanku raka, pa tudi marsikatere druge bolezni, ima poleg drugega neustrezen življenjski slog, ki vključuje čezmerno telesno težo, premalo gibanja, kajenje in različne druge razvade ter manj primerno prehrano. Strokovnjaki tudi v tem primeru med manj priporočljivimi živili omenjajo rdeče meso in hrano, ki vsebuje nasičene maščobne kisline, kalorično bogato in prehransko osiromašeno hrano s preveliko vsebnostjo maščob, soli, sladkorja … Prednost naj imajo obroki z živili, ki predstavljajo znano sredozemsko prehrano, torej pretežno vse vrste zelenjave, sadje, ribe, oljke, oljčno oziroma druga rastlinska olja z nenasičenimi maščobnimi kislinami.
Cepiva, bispecifična protitelesa
Kot so poročali na letošnjem spomladanskem strokovnem srečanju internistične onkologije, so v svetu doslej preskušali pet različnih pristopov zdravljenja s cepivi, ki vplivajo na imunski odziv proti raku prostate. Na žalost njihova klinična učinkovitost ni bila dovolj trdno dokazana in po oceni presojevalcev (FDA) njihova uporaba ni upravičena v vsakodnevni klinični praksi. Tako je trenutno odobreno le eno cepivo za zdravljenje napredovalega raka. V prihodnje se obeta uporaba vakcin v kombinaciji z drugimi imunomodulatorji. V klinični praksi se sicer veliko pričakuje od kombiniranih terapij, ki bodo poleg protitumorskih cepiv vključevale tudi druge sodobne oblike imunoterapije.
Z vsakim desetletjem starosti se tveganje za raka prostate poveča za 1,7-krat. Bolezen se sicer redko pojavi pred dopolnjenim 50. letom starosti, vendar je testiranje priporočljivo tudi že po 40. letu.
Po razlagi strokovnjakov je PSMA najbolj uveljavljen tarčni antigen pri preskušanju skupine zdravil – bispecifičnih protiteles za zdravljenje raka prostate. Za njihovo uspešno delovanje sta ključna ustrezno izbrana tarčna antigena: prvi mora biti specifičen za tumor (na primer PSMA), drugi pa takšen, da aktivira limfocite T (na primer CD3). PSMA je izražen tako na zdravih kot rakavih celicah prostate, pa tudi na žilju raka prostate. Izraženost PSMA na žilju tumorja je pomembna zato, ker vezava bispecifičnih protiteles na ta antigen privede do poškodbe endotelija, kar omogoča zadosten dostop imunskih celic do tumorja in njegovo razgradnjo. Ta koncept dvojnega delovanja proti tumorju podpirajo različne predklinične raziskave. Preučujejo pa tudi druge tarče … Kot ugotavljajo, je razvoj bispecifičnih protiteles doslej omogočil učinkovito zdravljenje predvsem bolnikov s krvnimi raki, zelo intenzivno pa potekajo raziskave tudi na področju zdravljenja urogenitalnih rakov in so že prinesle nekaj obetavnih rezultatov. Med izzivi se omenja varnost zdravljenja, pri čemer je zelo pomembna izbira optimalne kombinacije tarčnih antigenov.
Besedilo je bilo objavljeno v oglasni prilogi Aktivni & zdravi.
