Ran ne izpiramo z alkoholom
Manjše odrgnine raje speremo s čisto vodo in razkužimo z antiseptikom; če se huje poškodujemo, obiščemo zdravnika, prav tako, če smo se zbodli s starim ostrim predmetom.
Odpri galerijo
Nekaj kapljic žganja, četudi ga imate ravno pri roki, zagotovo ni najbolj primerna rešitev za izpiranje ran. Če ga že uporabite, si z njim raje umijte roke, rano pa sperite le pod tekočo vodo, najbolje s tisto iz plastenke, ki jo predvsem poleti za pogasitev žeje nosite s sabo.
Za takšne primere je doma dobro imeti kakšen antiseptik, ki ga lahko kupimo v lekarni, z njim bomo namreč rano razkužili. Če gre za manjšo odrgnino, ki nas ne moti pri vsakodnevnih opravilih, jo pustimo, da se zaceli na zraku, torej brez povoja ali obliža, sicer pa jo prelepimo, vedno s sterilnimi gazami ali obliži. A pozor: gaza se na rani hitro izsuši in sprime z njo, kar povzroča težave zlasti pri menjavi, saj pri odstranjevanju gaze odtrgamo tudi novonastalo tkivo, kar povzroča bolečine.
Če so rane večje in globlje, posledica manjšega vboda oziroma ureza z ostrim predmetom v naravi, denimo na vrtu z vilami, žago ali škarjami, je dobro, da obiščete zdravnika. Tja se seveda brez pomisleka odpravite, če se huje poškodujete. Zdravnik vas bo najverjetneje cepil proti tetanusu. Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) pojasnjujejo, da je tetanus ali mrtvični krč bolezen, ki jo povzroča nevrotoksin bakterije Clostridium tetani, katerega spore so lahko zaradi živalskih iztrebkov prisotne tudi v zemlji.
»Okužimo se lahko skozi rano, ki je onesnažena z zemljo, v kateri so spore bacila tetanusa. Posebno nevarne so z zemljo onesnažene vbodne rane pa tudi žulji, opekline in druge, morda celo neopažene rane,« razložijo na NIJZ in še, da je tetanus resno stanje in zahteva bolnišnično obravnavo, kjer lahko izvajajo stalen nadzor nad bolnikom. Zboli lahko vsakdo, četudi je bolezen že prebolel. V Sloveniji sicer od leta 1951 cepimo proti tetanusu (vključeno je v obvezni program cepljenja), pojavnost bolezni se je zato močno znižala. Pri nas zbolevajo predvsem starejše necepljene osebe.
Topli in sončni dnevi nas v tem delu leta kar vabijo v naravo, to pa lahko s seboj prinese tudi možnost nastanka manjših ali večjih nesreč. Med sprehodom po gozdu se denimo lahko spotaknemo in si podrgnemo roke in kolena, na plaži se lahko ranimo z ostri kamni. Zaradi manjših, površinskih ran ni treba nujno k zdravniku, lahko si jih oskrbimo sami doma. Kot že omenjeno, jo najprej speremo s čisto vodo ali fiziološko raztopino, nikakor ne z alkoholom.
Tetanus je resno stanje in zahteva bolnišnično obravnavo, kjer lahko stalno nadzirajo bolnika.
Za takšne primere je doma dobro imeti kakšen antiseptik, ki ga lahko kupimo v lekarni, z njim bomo namreč rano razkužili. Če gre za manjšo odrgnino, ki nas ne moti pri vsakodnevnih opravilih, jo pustimo, da se zaceli na zraku, torej brez povoja ali obliža, sicer pa jo prelepimo, vedno s sterilnimi gazami ali obliži. A pozor: gaza se na rani hitro izsuši in sprime z njo, kar povzroča težave zlasti pri menjavi, saj pri odstranjevanju gaze odtrgamo tudi novonastalo tkivo, kar povzroča bolečine.
Če so rane večje in globlje, posledica manjšega vboda oziroma ureza z ostrim predmetom v naravi, denimo na vrtu z vilami, žago ali škarjami, je dobro, da obiščete zdravnika. Tja se seveda brez pomisleka odpravite, če se huje poškodujete. Zdravnik vas bo najverjetneje cepil proti tetanusu. Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) pojasnjujejo, da je tetanus ali mrtvični krč bolezen, ki jo povzroča nevrotoksin bakterije Clostridium tetani, katerega spore so lahko zaradi živalskih iztrebkov prisotne tudi v zemlji.
Rano najprej izperemo z vodo ali fiziološko raztopino, potem jo lahko razkužimo z antiseptikom.
»Okužimo se lahko skozi rano, ki je onesnažena z zemljo, v kateri so spore bacila tetanusa. Posebno nevarne so z zemljo onesnažene vbodne rane pa tudi žulji, opekline in druge, morda celo neopažene rane,« razložijo na NIJZ in še, da je tetanus resno stanje in zahteva bolnišnično obravnavo, kjer lahko izvajajo stalen nadzor nad bolnikom. Zboli lahko vsakdo, četudi je bolezen že prebolel. V Sloveniji sicer od leta 1951 cepimo proti tetanusu (vključeno je v obvezni program cepljenja), pojavnost bolezni se je zato močno znižala. Pri nas zbolevajo predvsem starejše necepljene osebe.