Razpoloženje v kuhinji in recept za enolončnico iz pečice

Komur je kuhinja ljub prostor, si tam naredi svoje kraljestvo. Pri meni je že tako. Naša kuhinja je majhen, a odprt prostor, ki se nadaljuje v jedilnico in domačo pekarno. V jedilnici je le večja miza s šestimi stoli, ki se lahko raztegne v neverjetne dimenzije za petnajst oseb. Nimam pojma, kako se to zgodi, ampak zgodilo se je, in to ne samo enkrat.

Moja mini kuhinja kraljuje na morda desetih kvadratnih metrih, a ima vse, kar imajo velike, in celo takšne reči, o katerih velike le sanjajo. S tem mislim na prostorne kuhinje z dvema nizoma visečih omaric, podpultnih vgradnih aparatov, nevidnih predalov, ki se odpirajo na dotik in neslišno zapirajo, tudi če jih jezno zaloputneš. Takšne kuhinje sem videla na reklamnih panojih in v kakšni reviji o interjerju. Značilnost popolnih kuhinj je, da se na bleščečem pultu pojavi le ena vrsta zelenjave, ki jo seklja nasmejana ženska, medtem ko jo prav tako nasmejan moški očarano opazuje, naslonjen na komolce. Radi verjamemo v pravljice, zato takšna podoba seveda naredi vtis. Po drugi strani zavrta globoko v dušo in opozori, da je realnost daleč od tega. Me mora kaj skrbeti, ker je moja kuhinja stara že, dajmo oceniti na približno, petnajst let? Nekoč sem slišala, da je treba po petih letih zamenjati kuhinjo ali pa moža. Samo preračunavam, nič posebnega ne razmišljam ob tem. Po mojem je to modrost izrekel mizar, ki izdeluje kuhinje na metre.

Stare in majhne kuhinje imajo svoj šarm, madeži, ki se ne dajo odstraniti, hranijo spomine, nalepke na ploščicah mislijo, da so otroci še vedno majhni, skodelica brez ročaja ve, kdaj ga je izgubila. Ne da bi prižgala luč, najdem vrč z vodo in laneno vrečko s kruhom. Ja, staro, večkrat zašito. Vrh glave imam negotovosti in novosti. V mojem kuhinjskem kraljestvu zlepa ne bomo ničesar spremenili.